V lovskoupravljavskih območjih (LUO) na območju Slovenije se evrazijski šakal (Canis aureus) intenzivno širi. Pojavljati se je začel od leta 1980 dalje in se uspešno razmnožuje.
Glavni razlog za tako razširitev po Evropi je bilo verjetno veliko zmanjšanje oziroma lokalno izumrtje populacij volkov, ki so za šakala glavni tekmeci. Še dandanes je znano, da na območjih, kjer živijo volkovi, ni šakalov oziroma so v manjšem številu.
Kljub dosedanjem vedenju, da šakal pleni manjše sesalce, do velikosti mlade ovce, ptice, plazilce, dvoživke, žuželke, uživa mrhovino in rastlinsko hrano, sem iz pridobljenih podatkov, iz informacijskega sistema Lisjak, od 264 lovskih družin, iz devetih LUO, prišel do zaključka, da prisotnost šakala vpliva na številčnost populacije srnjadi.
Lovci v obdobju zadnjih nekaj let opažamo bistveno zmanjšanje števila srnjadi v naših loviščih, ki sovpada z naraščanjem števila zlatih šakalov. V času veljavnosti preteklega dvoletnega načrta gospodarjenja z loviščih, v katerih narašča populacija šakala, ugotavljamo, da so razmere veliko slabše, kot smo lahko predvideli oziroma da v loviščih stanje številčnosti srnjadi močno upada.
Kljub različnim pogledom stroke o vplivu šakala na številčnost srnjadi, menimo, da je njegov vpliv močan, kar dokazujejo podatki. Ne oporekamo, da imajo določen vpliv tudi drugi faktorji, vendar so bili ti prisotni v najmanj enaki meri kot danes, številčnost srnjadi pa je bila primerna in stabilna.
V zadnjih letih šakal ne vpliva samo na stanje srnjadi v naših loviščih. Vedno bolj so prisotni tudi napadi šakala na domače živali, tako da postaja resen problem tudi za kmete, rejce domačih živali. Njegova prisotnost v bližini urbanih naselij, ki se poleg škode, ki jo povzroča rejcem domačih živali izkazuje z oglašanjem v bližini naselij, ki postaja vedno bolj moteče tudi za ostale prebivalce tega področja.
Država si je v smernicah za gospodarjenje z divjadjo v obdobju 2021 -2030 postavila cilj – ohranjati številčnost šakala na nivoju iz leta 2018. Po naših zaznavah je ta ciljna številčnost že zdavnaj presežena in jo bo skoraj nemogoče spraviti na želeni nivo. Prej, ko se bomo tega vsi zavedali, večje možnosti imamo, da nam bo uspelo.
Za doseganje tega cilja ter vzpostavitve vsaj kolikor toliko normalnih razmer za gospodarjenje s srnjadjo, pa samo povečanje dovoljenega odvzema šakala ni dovolj. Potrebno nam je dati tudi orodje za dosego tega cilja. Kot prvo, podaljšati lovno dobo na šakala ter dovoliti uporabo umetnega vira svetlobe ter nočne optike.
Kot upravljavci lovišč smo dolžni na stanje v naših loviščih opozarjati, predlagati ukrepe, za katere menimo, da so nujni in lahko učinkoviti, v kolikor so sprejeti pravočasno. Vsako odlašanje pri sprejemanju nujnih ukrepov se bo odrazilo v večanju problemov na tem področju.
Leon Merjasec, inženir gozdarstva in lovstva
