16. Slovenski lovski dan, ki ga je 15. novembra organiziral Strokovno-znanstveni svet LZS, je pod naslovom “Posegi v življenjski prostor divjadi” predstavil analizo in kritiko slovenskega prostorskega načrtovanja. Prikazano je bilo, kako obsežni človeški posegi, od intenzifikacije kmetijstva do umeščanja velikih energetskih projektov (obnovljivih virov energije), zmanjšujejo ekološko povezljivost in vitalnost populacij prostoživečih živali.
Dr. Boštjan Pokorny (Fakulteta za varstvo okolja) je opredelil posege v življenjski prostor divjadi. Razdelil jih je na velikopovršinske (urbanizacija, kmetijstvo, industrija), linijske (prometnice, elektro in plinovodi, varovalne ograje) in točkovne (objekti za obnovljive vire energije, posamezni objekti). Dr. Pokorny je poudaril, da imajo ti posegi bodisi neposredne vplive (povečana smrtnost, degradacija in izginotje habitatov) bodisi posredne učinke, ki so dolgoročno enako uničujoči. Sem sodijo spremenjeno prostorsko vedenje živali, izogibanje ključnim virom in močno povečana izpostavljenost stresu, ki zmanjšuje splošno kondicijo populacij.
Dr. Jernej Zupančič (Filozofska fakulteta) je kritiziral trenutne razvojne paradigme in jim pripisal skupni imenovalec: “potrata prostora”. Poudaril je, da tako imenovana trajnostna ali “zelena paradigma” v praksi ne predstavlja smotrne rabe, temveč “prepričljivo nadaljevanje precej nekritične potrate prostora”. Opozoril je na nevarnost, da so nove ideologije, povezane z obnovljivimi viri energije in infrastrukturo, trdožive in delujejo prikrito na račun naravnih virov. “Lovski odgovor družbi bi tu moral biti jasen in pravzaprav zelo dobro ponavlja maksimo trajnostne koncepcije: (upo)rabi, a ne uniči. Če je cilj ohranitev naravnih virov za naslednje generacije, potem mora prostor divjadi ostati vitalen,” je zaključil dr. Zupančič.
Upad male divjadi in kmetijska krajina
Merljive posledice prostorskih sprememb na divjad je s statističnimi podatki predstavila dr. Katarina Flajšman (Gozdarski inštitut Slovenije). Zanimivi vrsti, pri katerih so dolgoročni trendi odstrela (kot kazalnika dejanske številčnosti vrste) ravno obratni, sta poljski zajec in evropska srna. “Populacija srnjadi se je v zadnjih desetletjih povečevala, odstrel je stabilen ali rahlo narašča, medtem ko je odstrel poljskega zajca na ravni celotne Slovenije v zadnjem 10-letnem obdobju dodatno zmanjšal za 53 %, in sicer z 2.156 osebkov v letu 2014 na le 1.130 odstreljenih zajcev v letu 2024,” je izpostavila dr. Flajšman.
Dr. Hubert Potočnik (Biotehniška fakulteta) je predstavil metodologijo ocenjevanja populacij srnjadi in poljskega zajca z brezpilotnim letalnikom in termovizijsko kamero na dveh različnih intenzivnih kmetijskih območjih v Sloveniji, tj. na Ljubljanskem barju in na Dravskem polju. Poudaril je, da človekovi posegi v okolje vodijo v izgubo biodiverzitete, ki je izrazitejša v območjih intenzivne kmetijske pridelave. “Z GLM analizo vpliva prostorskih spremenljivk in analizo tipov prostorov, smo ugotovili, da na razporejanje srnjadi in zajcev močno negativno vpliva delež antropogenih motenj (predvsem pozidanih površin), ter da srnjad pri izbiri prostora preferira travnike, zajci pa površine z nižjo in redkejšo vegetacijo.”
Dr. Rajko Bernik (Biotehniška fakulteta) je kmetijsko dejavnost primerjal z industrijsko, ki zahteva neprekinjeno delo na poljih podnevi in ponoči. Opozoril je, da za prostoživeče živali na kmetijskih površinah “primanjkuje prostora”, ki ostaja “geometrično enak, vendar neprimeren za življenje”. “Ena od možnosti je ustvarjanje novih površin, namenjenih izključno prostoživečim živalim”, je še izpostavil dr. Bernik. Monika Gričnik (Kmetijski inštitut Slovenije) je s pregledom intenzivne kmetijske krajine potrdila manko habitatov. Raziskava je pokazala, da krajinski elementi (mejice, obvodna vegetacija), ki so ključni za ekološko povezljivost , predstavljajo izredno nizek delež površine – med 0,36 % (Sorško polje) in 2,01 % (Ljubljansko barje).
ZBORNIK IZVLEČKOV 16. LOVSKEGA DNEVA
Pravna varovala: vloga lovcev in presoja vplivov na okolje
Predavatelji so se dotaknili tudi zakonskega okvira, ki mora v luči teh pritiskov delovati kot varovalka. Miha Marenče (Zavod za gozdove Slovenije) je poudaril vlogo lovskih organizacij v prostorskem načrtovanju. Izpostavil je 30. člen Zakona o divjadi in lovstvu, ki določa, da mora Zavod za gozdove Slovenije v postopkih posegov v gozdni prostor (ki je pogosto tudi življenjski prostor divjadi) pridobiti mnenje upravljavca lovišča, preden izda soglasje.
Klemen Kotnik (Fakulteta za varstvo okolja) je orisal vlogo postopkov presoje vplivov na okolje (PVO) in celovite presoje vplivov na okolje (CPVO). Po njegovem mnenju morata PVO in CPVO obravnavati divjad in njen življenjski prostor kot pomemben kazalnik splošnega stanja okolja. Ocenjevanje vplivov mora biti celostno, vključno z analizo obstoječega stanja populacij, habitatov in ključnih selitvenih poti.
Dr. Tanja Pucelj Vidovič (Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo) je predstavila nova zakonodajo o umeščanju naprav za obnovljive vire energije, s poudarkom na vetrnih in sončnih elektrarnah, ki določa območja, kjer je možen odstop od presoje vplivov na okolje (PVO) in poudarja prevlado javnega interesa za obnovljive vire energije.
Ostra kritika energetskih posegov in lokalni konflikti
Energetska infrastruktura, zlasti vetrne elektrarne (VE) in sončne elektrarne (SE), predstavljajo novo veliko grožnjo. Dr. Peter Kruljc (Veterinarska fakulteta) je izrekel močno kritiko, da kapital “z zlorabo prevladujočega javnega interesa narekuje slovensko okoljsko politiko” in agresivno vsiljuje umeščanje VE. “Slovenija zaradi svoje majhnosti in geografske lege nima vetrnih območij, kamor bi VE neškodljivo umeščali v prostor,” je bil kritičen dr. Kruljc.
Lokalni konflikt je ponazoril dr. Gregor Kovačič, župan občine Ilirska Bistrica, ki se bori proti izgradnji verige VE v neposredni bližini vodozbirnega zaledja virov pitne vode in na območju Nature 2000. Kovačič je izpostavil tudi pravno pomanjkljivost: “Pri načrtovanju teh posegov ne obstajajo pravni predpisi, ki bi v Sloveniji urejali področje nizkofrekvenčnega hrupa in vidnega onesnaževanja krajine, kar omogoča nekritično umeščanje v prostor,” je dejal Kovačič.
Posledice OVE za ptice in velike zveri
Tomaž Mihelič (Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije) je opozoril, da ima skoraj polovica vseh vrst ptic na svetu upadajoče populacije. Glavne grožnje v svetovnem merilu so predvsem: kmetijstvo (73 % vrst), sečnja gozdov (51 %) in invazivne tujerodne vrste (42 %). Proizvodnja energije predstavlja resno grožnjo številnim vrstam ptic. Slabo umeščeni vetrni in sončni parki povzročajo trke, izgubo habitatov in motnje selitvenih poti. Pri presoji infrastrukturnih projektov na ptice je ključna zgodnja in strokovna ocena vplivov, ki temelji na razumevanju prostorske razporeditve vrst, migracijskih poti, njihove ranljivosti in občutljivosti habitatov. V fazi načrtovanja je bistveno izogibanje območjem z veliko prisotnostjo ptic, selitvenim koridorjem in območjem ogroženih vrst, saj to prepreči večino konfliktov.
Izkušnje iz tujine je ponudil dr. Josip Kusak (Veterinarska fakulteta v Zagrebu), ki je predstavil smernice za oceno vpliva VE na velike zveri (volka, medveda in risa), ki temeljijo na kartah občutljivosti habitatov. Zarja Platovšek (Fakulteta za varstvo okolja) je z analizo raziskav potrdila, da so vplivi VE na divjad večplastni in vrstno specifični. Nekateri veliki sesalci, kot so volk in srnjad, se območju gradnje VE izogibajo, dolgotrajni negativni učinki pa se lahko kažejo kot zmanjšana uporaba habitatov tudi v fazi obratovanja. Boštjan Plaznik (Komisija za upravljanje divjadi LZS) je dodal, da celo površine, prekrite s sončnimi paneli in ograjene, agresivno spremenijo in zmanjšajo življenjski prostor divjadi.
Glede ostale energetske infrastrukture je Amanda Poplas (Gozdarski inštitut Slovenije) predstavila vpliv daljnovodov, ki povzročajo barierni in koridorni učinek ter fragmentacijo habitatov. Čistine pod daljnovodi lahko divjad izkorišča za prehranjevanje (npr. divji prašič), čeprav se nekatere vrste območju izogibajo.
