Avtor: Urša Kmetec

Problematika divjadi na nelovnih površinah je bila tema 12. Slovenskega lovskega dneva, ki je zaradi epidemije covid-19 potekal kot celodnevna videokonferenca. Dogodek, na katerem je sodelovalo kar 21 domačih in tujih predavateljev, je spremljalo več kot 200 udeležencev.

Nelovne površine so vse površine, kjer je iz naravovarstvenih razlogov trajno prepovedan lov na vse vrste divjadi, kot so naselja in zaselki, javni in zasebni parki, pokopališča, vrtovi, nasadi in sadovnjaki, z ograjo obdani industrijski in drugi objekti, otroška in športna igrišča, površine javnih cest, prog in druge tovrstne površine. Čeprav so nelovne površine del lovišč, izvajanje rednega odstrela divjadi na nelovnih površinah ni dovoljeno.

»Zaradi tega zakonskega določila med lovci pogosto prihaja do napačne razlage, da kot upravljavci lovišča nimajo nobenih pristojnosti oziroma možnosti ukrepanja na teh površinah,« je povedal dr. Matevž Adamič s Sektorja za lovstvo na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP). Vendar je v primeru pojavljanja škod, zaradi zagotavljanja zdravja ljudi in javne varnosti izvajanje lova možno tudi na nelovnih površinah, pravi Adamič, in sicer v obliki izrednega posega, za katerega je potrebno pridobiti dovoljenje lovskega inšpektorja ali resornega ministrstva, pri tem sta ključni varna uporaba orožja in pravilna, primerna ter pravočasna komunikacija z lokalnim prebivalstvom oziroma naključnimi mimoidočimi.

MKGP je od leta 2008 do konca 2020 prejel 2.002 odškodninska zahtevka za škodo po divjadi na nelovnih površinah. Največ škodnih primerov, to je 26 %, je bilo prijavljenih v Primorskem lovskoupravljavskem območju (LUO), sledita Notranjsko LUO s 17 % in Kočevsko-Belokranjsko LUO s 15 %. Tretjina vseh prijavljenih škod je bila povzročena na sadnem drevju, na različnih kmetijskih pridelkih (prevladuje krompir), domačih živalih (predvsem kokoših) in nepremičninah (ostrešja stanovanjskih objektov) ter na travni ruši. Povzročitelj je v 26 % navadni jelen, v 23 % divji prašič, v 13 % lisica, v 11 % pa evropska srna in kuna belica ter v 7 % šoja. »Število in intenzivnost konfliktov z divjadjo na nelovnih površinah se povečujeta; protokolov oziroma navodil glede reševanja konfliktnih situacij pa nimamo. Potrebna so specifična znanja in individualna obravnava primerov,« zaključuje dr. Adamič.

Potrebno je poiskati sistemsko rešitev

O tem, kako praktično izvajati zakonska določila (od)lova divjadi na nelovnih površinah je spregovoril Igor Simšič z Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo: »V praksi prihaja do zelo različnih primerov, ki niso vedno enostavno rešljivi. Trenutno se problematika na terenu rešuje zaradi velike angažiranosti upravljavcev lovišč, policije in lovske inšpekcije, a je učinek odvisen predvsem od pripravljenosti za sodelovanje.«

Medtem ko mala divjad, kot so siva vrana, lisica in kuna belica, predstavlja predvsem moteč dejavnik za ljudi, ki se skuša rešiti z uporabo pasti in odlovom, pa pri izvedbi ukrepov zoper veliko divjad prihaja do pomislekov. »Upravljavci lovišč nimajo ustrezne opreme za odlov živih živali in za take posege niso usposobljeni; odstrel pa je lahko sporen z vidika varnosti in tudi z moralno-etičnega vidika (v času brejosti, vodenja mladičev …). Javnost je do odstrela divjadi v urbanih okoljih odklonilna, nasprotno pa v primerih neposredno povzročene škode posameznikom ti običajno zahtevajo odstrel,« je povedal Simšič. Meni, da je potrebno poiskati sistemsko rešitev, ki obsega jasno stališče stroke in državnih organov, kako ravnati v posameznih primerih primerno usposobiti ljudi za izvajanje izrednih posegov ter izobraževati in obveščati širšo javnost, kako naj poteka sobivanje.

O težavah z divjadjo znotraj ljubljanskega avtocestnega obroča je spregovoril starešina Lovske družine Škofljica Mitja Spindler: »Zaradi urbanega in gosto poseljenega območja je izvajanje odstrela oteženo: dostikrat ni mogoče izbrati varne smeri strela, lov s pritiskom ali brakado ni mogoč, gradnja lovskih objektov je otežena, neprestano so prisotni sprehajalci in rekreativci, sprehajalci psov in tudi kleni nasprotniki izvajanja odstrela.«

Spindler je opozoril tudi na težave z malo divjadjo: »Če se lisica vsaj pretežno še zadržuje izven naselij, je povsem drugače z nutrijo. Ta izredno prilagodljiva vrsta je zašla neposredno v urbano območje, na dvorišče osnovne šole Škofljica, naselja Lanovo Škofljica, otroška igrišča. Na prvi pogled nedolžno obilno hranjenje, privabljanje in božanje ima za posledico mnogo preštevilno populacijo nutrij na majhnem prostoru. Te so postale nadležne, se vzpenjajo na hlače, občasno pride do kakšnega ugriza, škoda na bližnjih njivah je velika, bregovi so spodjedeni in prihaja do erozije, prestrašeni so občani naselja Lanovo, pogoste so obgrizene cevi pri avtomobilih.«

V naseljih in v primestnem okolju severne Primorske pa se vse pogosteje soočajo s povečano prisotnostjo divjih prašičev. Domen Šebenik iz Zavoda za gozdove Slovenije pravi: »Leta 2017 smo se prvič srečali z rednim zahajanjem divjih prašičev v urbano okolico, in sicer v zaraščeno dolino, velikosti 30 hektarov, obkroženo z zaselki. Tu so našli hrano (veliko nepobranega ali odvrženega sadja ter ostankov hrane iz gospodinjstev) in mir, saj se zaradi nelovne površine lov na tem območju ni izvajal. Svinje so tu tudi polegale, prašiči pa so zaradi neprestanega stika z ljudmi in v odsotnosti lova s časom postajali vse zaupljivejši. V letih 2017 in 2018 so se tako pojavile številne škode na vrtovih in okrasnih zelenicah, polomljeno je bilo sadno drevje, razrite poti in kompostniki.«

Rešitev so našli, pravi Šebenik, v ustanovitvi interventne skupine, ki ima pooblastilo izvajati odstrel tudi na nelovnih površinah: »Zaradi rednih nočnih obhodov in odstrela se je pojavnost divjega prašiča močno zmanjšala. Posledično so se zmanjšale škode, k temu so pripomogli tudi nasveti, ki jih je interventna skupina dajala prebivalcem, na primer, kako zaščititi površine in zmanjšati zavrženo hrano v okolju.«

Širjenje divjadi v naselja ni značilno le za Slovenijo, ampak za vso Evropo

Širjenje divjadi v naselja pa ni značilno le za Slovenijo, ampak tudi za Evropo, je povedala Ajša Alagič iz Gozdarskega inštituta Slovenije. »Najpogostejši konflikti zaradi divjadi v urbanem okolju so v vseh državah podobni, to so trki z vozili, škode v parkih in vrtovih, napadi na domače živali in hišne ljubljenčke, strah ljudi zaradi možnih napadov ali prenosa bolezni, onesnaževanje okolja z iztrebki in škode, ki jih povzroča kuna belica na avtomobilih.« Za zmanjšanje konfliktov z divjadjo v urbanem okolju v evropskih državah uporabljajo različne metode, na primer za divjega prašiča: intenziven odstrel v primestnem zaledju; odstrel tudi v mestih, a z uporabo blažilcev poka in nočne optike; uporaba pasti; lov z lokom; uporaba uspavalnih pušk in kasnejša evtanazija ali izpust v druga območja. Odlov v sodelovanju z mestnimi/lokalnimi oblastmi praviloma izvajajo lovci, ponekod pa izvajajo ukrepe tudi drugi, na primer za to usposobljene zasebne organizacije, ki vključujejo tudi veterinarje, posebne interventne skupine in policija.

Pri vseh ukrepih gre za občutljivo družbeno vprašanje, zato je pomembno, kako ukrepe predstavljajo javnosti. »Kjer komunikacija poteka, so zanjo praviloma odgovorne lokalne oblasti oz. odločevalci. Vendar v večini držav javnosti vnaprej zavestno ne obveščajo, saj se bojijo motečih aktivnosti določenih skupin, ki bi otežile/onemogočile izvedbo ukrepov,« pravi Ajša Alagić.

»V naslednjih desetletjih se bo številčnost prebivalcev mest močno povečala; spremenila se bosta tako površina kot tudi struktura urbanih območij. Zaradi naraščajočega števila prebivalstva se bo povečala tudi stopnja kontaktov med ljudmi in prostoživečimi živalmi. Medsebojno vplivanje ljudi in živali v urbanih območjih je neizogibno,« meni dr. Carl D. Soulsbury, iz School of Life Sciences z britanske University of Lincoln.

V Angliji in Walesu jeleni, v Barceloni divji prašiči

V Veliki Britaniji upravljanje prostoživečih prežvekovalcev oz. cervidov (predstavnikov družine jelenov) ni koordinirano ne na državni in ne na regionalni ravni. Zlasti v Angliji in Walesu imajo lastniki zemljišč izključno pristojnost odločati ali uravnavati njihovo številčnost. Zato je v zadnjih desetletjih močno narasla številčnost in prostorska razširjenost vseh šestih vrst iz družine jelenov, najprej srnjadi, v zadnjem obdobju pa tudi muntjaka, damjaka in navadnega jelena, ki zdaj kolonizirajo mnoga primestna in celo mestna okolja, je pojasnil raziskovalec in ekolog iz Langbein Wildlife Associates Jochen Langbein: »Čeprav so mnogi prebivalci veseli možnosti opazovanja jelenov v bližini domov, pa njihovo pogostejše pojavljanje v urbanem okolju povzroča vedno večje težave. Tako se v Angliji na le 8 % površine, ki je klasificirana kot urbano okolje, zgodi kar 21 % vseh trkov s predstavniki jelenov. Njihova prisotnost pa je problematična tudi zaradi možnega prenosa bolezni.«

V mnogih evropskih mestih sta se v zadnjih desetletjih povečali številčnost in prostorska razširjenost divjih prašičev, (sin)urbane populacije so se prilagodile na mestno in primestno okolje v mnogih evropskih mestih, ugotavlja dr. Jorge Ramón López Olvera z Veterinarske fakultete Avtonomne univerze v Barceloni: »Konflikti z divjimi prašiči so v Barceloni dosegli višek leta 2016, ko je bilo zabeleženih 1.187 incidentov. Divji prašiči sezonsko (od maja do septembra) vstopajo v urbano območje, privlačijo jih predvsem antropogeni viri hrane, ki so v mestu lahko dostopni v velikih količinah. Ko pridejo v mesto, povzročajo škodo v parkih, na vrtovih in objektih, udeleženi so v prometnih nesrečah, napadajo ljudi in hišne ljubljenčke ter predstavljajo tveganje za prenos bolezni. Življenje v urbanem okolju ima posledice tudi za divje prašiče, kot so hitrejša in večja rast, večji delež hrane antropogenega izvora v prehrani, večje tveganje za poškodbe ter večja izpostavljenost boleznim. Vse to se odraža v krajši življenjski dobi urbanih divjih prašičev.« Kot najučinkovitejše upravljavske strategije je dr. Lopez Olvera izpostavil zmanjšanje razpoložljive hrane za divje prašiče v urbanem okolju; odlov in odstranjevanje osebkov iz mesta; povečan odlov in/ali odstrel v najbolj problematičnem obdobju ter intenzivni odstrel osebkov v mlajših starostnih kategorijah.

Mestni način življenja v Sloveniji preusmerjen v podeželski prostor

Mesta se v Sloveniji širijo skoraj le prostorsko, ne pa tudi prebivalstveno. Največji prebivalstveni pritisk se vrši v smeri proti urbaniziranemu podeželju, in sicer v obliki ločenih novih strnjenih stanovanjskih sosesk ter manjših poslovnih con. Sem se priseljuje tudi mestno prebivalstvo. S tem se oblikuje mozaična suburbanizirana pokrajina s sorazmerno nizkimi gostotami prebivalstva in gosto, obsežno mrežo prometnic, poslovnih površin ter tudi nekaj nadomestnih habitatov. »Tak prostorski razvoj, ki je prostorsko intenziven, potraten in agresiven ter predvsem netrajnosten in drag za vzdrževanje, prinaša prednosti predvsem gradbenim podjetjem ter omogoča manipulacije pri lastniških spremembah zemljišč. Mestni način življenja je individualiziran in preusmerjen v življenjski podeželski prostor. Na ta način se mnoga lovišča v širokem zaledju mest močno spreminjajo. Glavna učinka sta velik neposredni odvzem kmetijskih in s tem lovnih površin, močvirnih območij in tudi območij z vrednimi habitati. Posamezni poskusi uveljavljanja nadomestnih habitatov so formalistična, a ne funkcionalna rešitev,« pravi dr. Jernej Zupančič s Filozofske fakultete v Ljubljani.

»Vožnja z motornimi vozili v naravnem okolju se povečuje in je izredno moteča in škodljiva za divjad, na primerih iz območja Pohorja in nižinskih loviščih Slovenskih goric«, opozarja Marjan Gselman iz Lovske zveze Maribor. Motorji za kros in terenski avtomobili povzročajo tudi erozijo, uničujejo gozdno podrast, travno rušo in redke ter ogrožene rastline. Učinkovitega nadzora ni, največja težava je, ker ta vozila niso registrirana. Gselman predlaga, da bi učinkoviteje uredili zakonodajo z višjimi kaznimi in možnim zasegom vozila, obvezno registracijo motornih vozil in vzpostavitvijo evidence vozil ter ureditvijo poligonov na primernih lokacijah.

Divjad kot možen povzročitelj zoonoz v mestni in primestni krajini

Stiki prostoživečih živali, ki živijo v urbanih območjih, z ljudmi bodo zaradi naraščajoče gostote človeške populacije vse pogostejši. S tem se bo povečala tudi možnost prenosa nekaterih bolezni na človeka; več kot 75 % človeških bolezni je namreč zoonotskega izvora. »Kljub vsemu je prenos bolezni s prostoživečih živali na ljudi razmeroma redek pojav, povezan s človekovim vedenjem in načinom življenja. Hišni ljubljenčki, njihovo število v zadnjih desetletjih strmo narašča, pa so pogosto pomemben in spregledan člen pri prenosu bolezni med prostoživečimi živalmi in ljudmi. Pomembno je razumeti, da prostoživeče živali niso krive za pojav zoonotskih bolezni; zanje je kriv človek, ki vstopa v interakcije s prostoživečimi živalmi in s svojimi socialno-ekonomskimi pogoji bivanja neposredno vpliva na izbruhe bolezni in ustvarja (ne)ustrezne ukrepe ter odzive,« je pojasnila dr. Diana Žele Vengušt z Veterinarske fakultete UL.

O kunah kot možnemu rezervoarju in vektorju koronavirusov v urbani krajini je govorila dr. Elena Bužan s Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologij Univerze na Primorskem. Ugotavlja, da zaradi obojestranskega prenosa virusov med ljudmi in živalmi ter afinitete nekaterih pogostih vrst kun do poseljevanja urbanih območij obstaja upravičena skrb, da lahko urbane vrste prispevajo k novim izbruhom ter širjenju virusa.

Trki z divjadjo na cestah in železniških progah

»Trki z večjimi vrstami prostoživečih živali (zlasti s parkljarji in velikimi zvermi) predstavljajo tveganje za varnost udeležencev v cestnem prometu, veliko ekonomsko izgubo in so pomemben dejavnik smrtnosti živalskih populacij. Po letu 2000 je v Sloveniji vsako leto registrirano povoženih (dejansko število je še bistveno večje) med 4.497 (v letu 2020) in 6.721 (v letu 2006) prostoživečih parkljarjev,« je pojasnil dr. Boštjan Pokorny z Visoke šole za varstvo okolja.

Direkcija RS za ceste in infrastrukturo zato vse od leta 2002 izvaja sistematične aktivnosti za preprečevanje trkov z divjadjo; leta 2019 je v sodelovanju z Visoko šolo za varstvo okolja in Gozdarskim inštitutom Slovenije na problematične odseke državnih cest namestila večje število odvračalnih naprav, in sicer: modre odsevnike na 402 odseka v skupni dolžini 418 km; in, zvočna odvračala na 42 odsekov v dolžini 9,7 km. V obdobju 2019/20 so na opremljenih odsekih cest zaznali pomembno zmanjšanje števila povoženih parkljarjev, predvsem srnjadi. Za to vrsto je bilo na odsekih z modrimi odsevniki povoženih za 20 odstotkov, na odsekih z zvočnimi odvračali pa za 27 odstotkov manj osebkov kot v letih pred namestitvijo odvračal. Pri tem dr. Pokorny opozarja, da so v proučevanem obdobju na zmanjšanje števila trkov pomembno vplivali tudi epidemiološki ukrepi zoper covid-19.

Dr. Samar Al Sayegh Petkovšek z Visoke šole za varstvo okolja je povedala, da so trki na avtocestah in železniških progah v Sloveniji podcenjen vir smrtnosti divjad: »Z vidika cestnoprometne varnosti je posebej problematično zahajanje večjih vrst sesalcev na avtoceste, saj so hitrosti vozil tam višje; varen odstrel živali znotraj ograje ni mogoč in ga zaradi dejstva, da gre za nelovno površino, tudi ni mogoče izvesti brez predhodnega dovoljenja ali odločbe pristojnega organa; varno preganjanje in odvzem živali povzroča velike zastoje v prometu; odvoz kadavrov ni zadovoljivo pravno formalno urejen«.

Po podatkih Slovenskih železnic je bilo na slovenskih železniških progah v petih letih (od 2015 do 2019), povožene 484 srnjadi, 182 jelenjadi, 124 divjih prašičev, 23 rjavih medvedov, 6 šakalov in 1 volk. Največ letno povoženih osebkov, parkljarjev in velikih zveri, na kilometer je bilo na odsekih Verd–Logatec in Preserje–Verd z 0,7 osebka, Pragersko–Maribor z 0,5 osebka ter Maribor–Ožbalt in Poljčane–Pragersko z 0,4 osebka na kilometer. Iz podatkov Družbe za avtoceste RS pa je razvidno, da je bil v obdobju treh let (od 2016 do 2019), je povzela dr. Al Sayegh Petkovšek, registriran povoz 479 srnjadi, 15 jelenjadi, 24 divjih prašičev, 3 rjavih medvedov, 3 šakalov, 640 lisic, 307 jazbecev in 116 poljskih zajcev. Največ parkljarjev na kilometer odseka je bilo na letnem nivoju, leta 2019, povoženih na avtocestnih odsekih Bertoki–Koper in Grosuplje–Ivančna Gorica, kjer sta bila povožena približno 2 na kilometer; na odsekih Ivančna Gorica–Bič, Logatec–Unec, Divača–Kozina, Škofije–Srmin in Celje–Arja vas pa približno 1 parkljar na kilometer avtocestnega odseka.