Oznaka: Slovenske gorice

Tudi to pomlad so mnoga grmišča in žive meje v Slovenskih goricah pogoltnili ognjeni zublji. Še več, posekane so bile tako rekoč zadnje remize za malo divjad, ki dobesedno izgublja tla pod nogami.

Zgodba se ponavlja iz pomladi v pomlad, lovci skupaj z naravovarstveniki zgolj nejevoljno opozarjajo na posledice škodljivega ravnanja. Očitno zaman, saj vedno znova poslušajo le prazne obljube in spremljajo, kako se vse spreminja v golo, pusto kmetijsko pokrajino.

Tudi ob vodotokih na veliko sekajo vodno rastje in grmičevje, na udaru so gozdni robovi, kar še poslabšuje pogoje za življenje prostoživečih živali. Dodatni problem je vznemirjanje divjadi, v Slovenskih goricah predvsem srnjadi; v gozdovih je vedno več sprehajalcev in rekreativcev, ki ne ostajajo na utečenih poteh, vedno več je divjih voženj s štirikolesniki in drugimi motornimi vozili.

Prav vožnja z motornimi vozili v naravi je izrazito moteč dejavnik, saj zaradi hrupa in uničevanja tal povzroča velik stres prostoživečim živalim, uničuje gozdno podrastje in vegetacijo ter ogroža varnost sprehajalcev in rekreativcev. Lovska zveza Maribor je zato v zadnjih letih pripravila več delovnih posvetov z mnogimi deležniki, predlagala ukrepe, dobila podporo pristojnih ustanov, a to je bilo tudi vse.

Fazanov in poljskih jerebic v osrednjih Slovenskih goricah skorajda ni več

Čas bi že bil, da prevladala spoznanje, da so sestavni del žive narave tudi prostoživeče živali, med njimi divjad, s katero upravljajo lovske družine. Za nekoč priljubljeno malo poljsko divjad se bliža konec, fazanov in poljskih jerebic v osrednjih Slovenskih goricah skorajda ni več.

Poljska jerebica, na primer, je bila v preteklosti največji naravni zaveznik kmetov. Bila je tudi priljubljena lovna vrsta in so jo lovci v nižinski loviščih skrbno varovali. Poljska jerebica je bila divjad žitnih polj, prepelica se je najraje oglašala iz cvetočih in dišečih travnikov. Njenih »ped pedi-ped pedi« skoraj ni več slišati, kljub nekaterim poskusom vlaganja iz umetne vzreje. Zato so tudi letošnja opozorila lovcev, da naj ostane vsaj kakšno zatočišče za ptice, ne le dobrodošla, pač pa zadnji »krik vpijočega v puščavi«. Kako dolgo še, se sprašujejo v lovskih krogih in ocenjujejo, da bi se z dobro voljo in razumevanjem nekaj življenjskega prostora za divjad še dalo rešiti.

Mejice predstavljajo zakladnico življenja v kmetijski krajini

Mnogi ugledni kmetijski strokovnjaki in ekologi opozarjajo, da predstavljajo mejice zakladnico življenja v kmetijski krajini in so njeni gradniki. Številne vrste prostoživečih živali so močno odvisne od mejic, na primer sesalci, ptice, metulji, vešče in druge žuželke, travniške kače, polži, hrošči, pajki, drugi nevretenčarji, lišaji, glive. Ker predstavljajo habitat za ptice in žuželke, imajo pomembno vlogo pri opraševanju kmetijskih rastlin, prav tako nudijo biološko varstvo pred škodljivci. Pomembno vlogo imajo tudi pri regulaciji preskrbe posevkov z vodo in ščitijo tla pred vetrno in vodno erozijo.

V mejicah najdemo tudi redke rastlinske vrste, veliko plodonosnih rastlin, kot so kostanj, leska, robide, gozdne jagode in zdravilnih zeli, kot so glog, bezeg, šipek, dobra misel, črni trn. Ker mejice prispevajo k biotski raznovrstnosti in krajinski pestrosti, ter pozitivno vplivajo na kmetovanje, jih je vredno ohranjati. V kmetijski pokrajini ne bi smeli zmanjševati gozdnatosti, površin živih mej, obmejkov in dreves, pripominjajo ekologi in gozdarski strokovnjaki.

Žal je vse zapisano le na papirju, v praksi pa se dogajajo ravno nasprotne zgodbe. In kar je najhuje, ponavljajo se iz leta v leto. Naravna okolja zaradi naših posegov počasi, a nezadržno izginjajo; med njimi še zadnje remize.

Včasih pa človek le najde pametno rešitev in popravi svoje napake. Tako je tudi z remizami, ki jih ustvarja človek, takimi, ki nadomeščajo naravne, in ki so še zadnje pribežališče za nekatere živalske vrste. Bomo to končno zmogli storiti?

Marjan Toš