Zakaj so remize in krmne njive poleti rešilna bilka za divjad

Poletna žetev in košnja v nekaj dneh popolnoma spremenita našo pokrajino. Ko kombajni zapustijo polja, ta ostanejo gola. Divjad in druge prostoživeče živali čez noč izgubijo varno zavetje, s tem pa postanejo veliko bolj izpostavljene poletni vročini ter plenilcem.

Foto: arhiv LD Puščava

​Zelena zatočišča sredi polj

Bistven del poletnega upravljanja predstavljajo remize in krmne njive. Remiza – to je skrbno vzdrževan pas grmovja, gostih trav in nižjih dreves – deluje kot naravno skrivališče. V njej je temperatura nižja, vlaga višja, senca pa ponuja varen prehod ter zatočišče za divjad in druge prostoživeče živali na prehodu med gozdom in odprtimi polji.

​Krmne njive, posejane z mešanicami sončnic, ajde, detelje in krmnega boba, niso namenjene temu, da bi divjad in druge prostoživeče živali privabljale v bližino kmetijskih kultur, temveč jih zadržujejo v notranjosti gozda. Poleg tega cvetoče površine v pozno poletnem sušnem obdobju ponujajo ključno pašo za čebele ter druge opraševalce, obilica žuželk pa predstavlja glavni vir hrane za mlade ptice.

Foto: arhiv LD Jezersko

​Skrb za vodo in priprava na jesen

Lovci v tem času skrbijo tudi za tehnično urejenost lovišča. Po spravilu pridelkov je teren dostopnejši, kar omogoča obnovo visokih prež ter čiščenje lovskih poti za varno gibanje. V poletni pripeki je neprecenljiva tudi skrb za vodne vire in polnjenje kaluž s svežo vodo ter solnic, kar živalim pomaga preprečevati izčrpanost in bolezni.

Foto: arhiv LD Izola

​Kako lahko pomagamo?

Ker se v avgustovskih dneh na pokošenih površinah in robovih gozda zadržuje veliko mlade divjadi, pozivamo vse obiskovalce narave k odgovornemu ravnanju. Ostanimo na utrjenih poteh in ne hodimo po krmnih površinah in remizah, saj živali potrebujejo dnevni počitek. Pse imejmo dosledno na povodcu. Nenaden beg pred psi lahko pri divjadi hitro povzroči hudo izčrpanost, dehidracijo ali paniko, zaradi katere lahko končajo tudi pod avtomobilski kolesi.

​Z odgovornim obiskovanjem narave ter spoštovanjem kmetijskega in lovskega truda pomagamo ohranjati naravno ravnovesje.

V osrednjih Slovenskih goricah se seka in požiga

Naravovarstveniki in lovci smo tudi to pomlad zaskrbljeni zaradi uničevanja živih mej, mejic in redkih naravnih remiz. Lovska inšpekcija je v sporočilu za javnost poudarila, da so ugotovili veliko primerov sekanja zaradi mejic in zarasti ob vodnih kanalih.

Del puste Pesniške doline. Kam naj se zateče divjad? Foto: Marjan Toš

Več je tudi primerov kurjenj starega travinja zaradi čiščenja površin. Inšpektorji opozarjajo, da gre za kršitev določil zakona o divjadi in lovstvu, ki se nanašajo na prepoved nekaterih posegov na kmetijskih zemljiščih in ob bregovih voda. Zakon o divjadi in lovstvu zaradi varstva in zaščite biotopov divjadi in tudi mnogih zaščitenih živalskih vrst prepoveduje sekanje, požiganje ali drugačno uničevanje živih mej, grmišč in s suho zarastjo poraslih površin po pašnikih, travnikih in poljih v času gnezdenja ptic in poleganja mladičev med 1. marcem in 1. avgustom. Prav tako je prepovedano sekanje zarasti ob vodnih bregovih, čiščenje odvodnih kanalov in praznjenje vodnih zajetih med omenjenim obdobjem. 

Naravni pogoji mali divjadi v Pesniški dolini  počasi res ne bodo več omogočali preživetja

Še pred dvema letoma je bila mejica, danes je goli jarek. Foto: Marjan Toš

Posebno poglavje je tudi letos požiganje suhih travišč z grmovjem vred, zaradi česar izginjajo pomembne oaze za preživetje mnogih ptic, ježev, podlasic in mikroorganizmov v zemlji. Lovci nismo nikoli zanikali, da ima kmetijstvo pomembno vlogo pri ohranjanju habitatov, biotske in krajinske raznolikosti. Območja, kot so trajno travinje, območja z nizko intenzivnostjo pridelave in mozaično strukturo ter območja z ogroženimi vrstami in visoko biotsko pestrostjo, ki predstavljajo kmetijska območja visoke naravne vrednosti obsegajo v Sloveniji 300.000 hektarov. To je dobra polovica vseh kmetijskih zemljišč, ki se večinoma nahajajo v marginalnih območjih in območjih omejenih za  kmetijsko dejavnost.

Opuščanje kmetovanja na teh območjih in zmanjševanje odprtega prostora bi predstavljalo okoljsko tveganje in potencialno izgubo kulturnih krajin. Zaradi tega je treba ohranjati kmetijsko dejavnost na teh območjih. Vse v redu in prav, a žal je vse to bolj črka na papirju, kot pa realno stanje v prostoru. Vsaj v Slovenskih goricah imamo za to trditev dovolj dokazov.

Marjan Toš