Avtor: Urša Kmetec

Upravljanje s tujerodnimi vrstami divjadi je bila tema 15. Slovenskega lovskega dne, ki je v organizaciji Strokovno-znanstvenega sveta LZS potekal 19. oktobra na Biotehniški fakulteti v Ljubljani.

V sklopu trinajstih predavanj so predavatelji predstavili spoznanja o »tujerodnih«, a neinvazivnih vrstah parkljarjev, o tujerodnih vrstah divjadi in drugih sesalcev na Hrvaškem, o invazivnih tujerodnih vrstah divjadih ter o zaznavanju, upravljanju in nadziranju tujerodnih vrst.

Slovenija je glede števila vrst, ki sodijo med divjad in so kot takšne predmet sistematično načrtovanega lova, ena najbolj konzervativnih držav v evropskem prostoru. Trenutno ima status divjadi 24 vrst: osemnajst vrst sesalcev in šest vrst ptic. Med njimi je osem tujerodnih vrst, ki z vidika naravovarstvenih dognanj in usmeritev, upravljavskih ciljev, zakonskih določitev/omejitev, načinov/poti vnosa in pričakovanih/dejanskih vplivov na okolje niso enotna skupina.

Tujerodne vrste divjadi v Sloveniji: invazivne, neinvazivne in zmotne

V prvo skupino sodijo vrste, ki so bile naseljene namensko, predvsem z namenom »bogatenja« lovišč/ekosistemov, večanja vrstne pestrosti divjadi in tudi lovskega motiva (muflon, damjak, alpski svizec, fazan); čeprav niso domorodne, se te vrste v prostoru ne širijo in nimajo izrazitih negativnih vplivov na okolje ali druge vrste, zato niso invazivne in se z njimi trajnostno upravlja.

V drugo skupino, tj. med invazivne tujerodne vrste sodijo tiste, ki so se v naravi pojavile po pobegih iz objektov farmske reje (nutrija) ali so se na območje Slovenije razširile samodejno iz sosednjih držav, kamor so bile pred tem naseljene ali so v naravo pobegnile iz ujetništva (pižmovka, rakunasti pes); te vrste imajo sposobnost hitrega prostorskega širjenja in večanja številčnosti ter izrazite negativne vplive na okolje in domorodne vrste.

Njihova prisotnost in hitro širjenje v ekosistemih sta v varstveni biologiji prepoznani kot eden največjih sodobnih dejavnikov tveganja, ki neposredno ogroža biotsko pestrost in ekološke procese znotraj domorodne biocenoze; zaradi tega te vrste evropska zakonodaja prepoznava kot prioritetne vrste, za katere so države članice dolžne izvajati različne ukrepe za zmanjšanje številčnosti oziroma omejitev njihovega širjenja (v primeru že oblikovanih populacij) oziroma takojšnjo izločitev iz narave (v primeru vrst, ki se v nekem prostoru šele pojavljajo).

»Poleg tujerodnih vrst, bodisi invazivnih ali neinvazivnih, pa obstajajo tudi vrste, ki so lahko zaradi pomanjkanja trdnih dokazov o pretekli prisotnosti ali napačnih interpretacij zmotno obravnavane kot tujerodne, kot je pri nas primer alpskega kozoroga,« je pojasnil dr. Boštjan Pokorny z Visoke šole za varstvo okolja.

Upravljanje populacij tujerodnih vrst divjadi v Sloveniji v naslednjem desetletju

Po besedah dr. Matije Stergarja iz Zavoda za gozdove Slovenije pri invazivnih tujerodnih vrstah s cilji v lovskoupravljavskih načrtih zgolj sledimo področni evropski zakonodaji. »To pomeni, da na območjih, kjer se invazivna tujerodna vrsta pojavlja na novo, načrtujemo njen popolni odvzem; na območjih obstoječe razširjenosti pa preprečevanje nadaljnjega prostorskega širjenja in naraščanja številčnosti populacije. Pri tujerodnih vrstah, ki niso opredeljene kot invazivne, je usklajevanje ciljev in interesov delov družbe pogosto precejšen izziv, saj so cilji/interesi posameznih deležniških skupin nemalokrat v medsebojni koliziji (najpogosteje pri damjaku in muflonu) – zlasti cilj preprečevanja oz. omejevanja neželenih vplivov tujerodnih vrst v okolju, ki ga tipično zastopajo predstavniki naravovarstva, in cilj optimalne trajnostne rabe populacij divjadi z lovom, ki ga zasledujejo zlasti upravljavci lovišč.«

V večini območij, kjer ni podatkov o jasno izraženih neželenih vplivih damjaka in muflona na okolje, je cilj ohranjanje njunih kolonij v obstoječi številčnosti in prostorskem obsegu ter izločitev osebkov, ki pobegnejo iz obor. V območjih, kjer so zaznani neželeni vplivi damjaka oz. muflona v gozdu oz. na kmetijskih površinah (Ptujsko-Ormoško, Posavsko in Pomursko lovskoupravljavsko območje), pa so cilji usmerjeni v zmanjšanje številčnosti njunih populacij.

»Ukrepi, preko katerih nameravamo doseči navedene cilje (predvsem pri damjaku in muflonu)«, je pojasnil Stergar, »bodo zlasti ustrezna višina, prostorska usmerjenost in starostno-spolna struktura odvzema ter bolj prilagodljivo načrtovanje odvzema na območju stalne prisotnosti volka in risa, obenem pa ustrezen režim krmljenja (omejevanje gostote, zlasti pa pazljivo umeščanje krmišč v prostor).«

Mufloni na Boču Po naselitvi prvih muflonov leta 1972 na Boč so se ti zelo počasi širili in to le v predele, kjer so bila krmišča z ustrezno krmo. Populacija je do danes dosegla okoli 250 osebkov. Mufloni na Boču na domorodne vrste nimajo zaznavnega vpliva, nasprotno pa domači psi zelo negativno vplivajo na muflone predvsem v času brejosti in poleganja mladičev. Boštjan Plaznik iz Lovske družine Makole in predsednik Komisije za upravljanje z divjadjo LZS pravi, da so mufloni zelo odvisni od krmljenja in ob ustrezni prehrani nimajo težnje po selitvah in širjenju v nova okolja. Vendar se v zadnjem času širijo v območja, kjer se jih namensko ali nenamensko krmi. »Škode po muflonih so v praksi evidentirane le v osamljenih primerih, tako da na pogorju Boča muflon ni konfliktna vrsta in je tudi med občani praviloma zelo dobro sprejet,« pravi Plaznik. Mufloni so zelo občutljivi na vznemirjanje zaradi motokrosa, kolesarstva in pohodništva v naravnem okolju in na vznemirjanje, ki ga povzročajo potepuški psi.

Genetske značilnosti »tujerodnih« vrst parkljarjev v Sloveniji in na Hrvaškem

Za populacije tujerodnih in/ali ponovno naseljenih vrst, kot so alpski kozorog, muflon in čital (na Hrvaškem), je značilna majhna genetska variabilnost zaradi učinka osnovatelja (tj. majhnega števila izvornih živali). »Ugotovili smo, da je genetska variabilnost muflonov pri nas v primerjavi z izvornimi populacijami s Sardinije in Korzike veliko manjša. Tudi genetska variabilnost alpskih kozorogov je izjemno majhna, saj smo pri analiziranih vzorcih našli dolge homozigotne odseke znotraj genoma, kar nakazuje na veliko izgubo genetske variabilnosti in prisotnost parjenja v ožjem sorodstvu,« je pojasnila dr. Elena Bužan s Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije UP.

Majhna genetska variabilnost je posledica zgodovinskega ozkega grla, ki ga je vrsta prestala v 19. stoletju, saj so vsi osebki kozorogov v alpskem loku potomci genetsko osiromašene populacije iz Gran Paradisa. To opozarja, da so za zagotovitev dolgoročnega obstoja populacij potrebni sistematično spremljanje stanja (monitoring) in aktivno upravljanje, vključno z ukrepi za večanje genetske pestrosti.

Status, varstvo in upravljanje alpskega kozoroga v Sloveniji

Za dolgoročno ohranitev vrste so nujni takojšnji ukrepi, ki jih zdaj omogoča tudi ugotovitev, da je kozorog v Sloveniji domorodna vrsta, kar dokazujejo arheološke in genetske raziskave. Temeljni cilji in usmeritve za upravljanje alpskega kozoroga v prihodnjem desetletju so zapisani v lovskoupravljavskih načrtih za obdobje 2021–2030, je povedala dr. Andreja Neve Repe iz Zavoda za gozdove Slovenije. Glavni cilj upravljanja vrste je preprečevanje izumrtja in zagotavljanje dolgoročnega obstoja v Sloveniji. Povečanje številčnosti in zagotavljanje povezljivosti kolonij je ključnega pomena za izboljšanje genetske pestrosti vrste. Upravljanje populacij je zato izrazito ohranitveno, z omejenim odstrelom, usmerjenim predvsem v stare, bolne in šibke živali.

»Pomembni ohranitveni ukrepi so okrepitev genetske pestrosti z doselitvami živali iz drugih populacij, omilitev negativnih vplivov človeka, vzpostavitev mirnih območij, določitev režimov rabe prostora in vzpostavitev nadzora nad njihovim izvajanjem, ohranjanje in izboljševanje migracijskih koridorjev, čim bolj enotno ohranitveno upravljanje vrste in njenega habitata na čezmejnih območjih Julijskih Alp, zagotovitev stalnega monitoringa vrste ter okrepitev sistematičnih raziskav vrste v Sloveniji,« je izpostavila Neve Repe.

Družbeni odziv na pojav in lov invazivnih tujerodnih vrst

Suburbani in urbani prostor zasedajo tudi invazivne tujerodne vrste. Zaradi odsotnosti konkurence in očitnih prilagoditvenih sposobnosti (so okoljski oportunisti) se številčno in prostorsko širijo. Zaradi vplivov, ki jih imajo objektivno (škode na objektih, napravah, površinah, posevkih; tveganja za zdravje ljudi) in subjektivno (ker zbujajo občutke ogroženosti), so neželene in zato na spisku posegov proti njim.

Dr. Jernej Zupančič s Filozofske fakultete UL je dejal, da odnos do živali – tudi do tujerodnih invazivnih vrst – postaja primarno čustven in nekritično zaščitniški. V družbi s prevlado percepcije pravic (in ignoriranjem sorazmernih dolžnosti) se uveljavljajo pristopi izoliranega oz. selektivnega ravnanja tudi do tujerodnih živalskih vrst, ne oziraje se na realnosti raznovrstnih problemov, težav in škod, ki nastajajo ob kolonizaciji teh vrst: »Lov v (sub)urbanem okolju je zato tehnično, organizacijsko, pravno in etično pred izzivi, s katerimi se moramo kot družbena skupina s teritorialno navezanostjo in širokim spektrom objektivnega poznavanja odnosov v tem večidel počlovečenem okolju soočiti kmalu ter temeljito.«

Vzroki in posledice invazivnosti nutrije v Sloveniji ter Evropi

Nutrija s prehranjevanjem pogosto tudi posredno vpliva na množico ogroženih domorodnih rastlinskih in živalskih vrst v takšnih habitatih, saj lahko omogoča intenzivnejše uveljavljanje in razširjanje invazivnih rastlinskih vrst, v procesu t. i. spremenjene facilitacije pa vpliva tudi na domorodne vretenčarske in nevretenčarske vrste mokrišč in specifičnih vodnih ter obvodnih ekosistemov. Z vsem tem pomembno prispeva k ogrožanju biotske raznovrstnosti območij, kjer je prisotna. »Manj preučen vidik pa je njen potencial kot rezervoarja in vektorja za širjenje virusnih in bakterijskih bolezni na domorodne vrste glodavcev in drugih sesalcev, vključno s človekom. Dejstvo, da je bila prepoznana kot pomemben člen v epidemiologiji leptospiroze (ki je tudi
zoonoza), kaže, da tega »dela invazivnosti« vrste v prihodnje ne bi smeli zanemariti,« je poudaril dr. Hubert Potočnik z Biotehniške fakultete UL.

Po besedah dr. Katarine Flajšman iz Gozdarskega inštituta Slovenije je eden od razlogov za hitro širjenje nutrije njen način razmnoževanja in velik razmnoževalni potencial: »Samice imajo v enem letu več legel, v ugodnih razmerah 2–3. V območjih, kjer nutrija ni avtohtona vrsta, naj bi spolna zrelost nastopila zelo zgodaj, in sicer pri starosti 4–6 mesecev. V Sloveniji ni bil do sedaj objavljen še noben podatek, koliko mladičev ima lahko samica nutrije pri nas.«

Dr. Flajšman je predstavila prvi podatek o velikosti legla na primeru breje nutrije, uplenjene v lovišču Laze (Zasavsko lovskoupravljavsko območje), kjer je po letu 2014 odvzem te vrste od 0 do 7 osebkov/leto. Nutrija je tu prisotna ob reki Savi, predvsem pa ob njenem pritoku, potoku Mlinščica. »24. 2. 2021 je bila uplenjena breja samica, ki je imela v maternici 10 zarodkov, žal pa ni bilo zbranih drugih podatkov, ki bi v povezavi z informacijo o velikosti legla prišli prav za razumevanje vplivnih dejavnikov in dejanskega razmnoževalnega potenciala, kot so telesna masa samice, starost, spol zarodkov in spolno razmerje.« Glede na to, da gre za invazivno tujerodno vrsto, s katero se v zadnjih letih v Evropi intenzivno upravlja z namenom zmanjšanja populacij, bi bile dodatne raziskave na področju reprodukcije te vrste zelo dobrodošle.

Podatke o prisotnosti tujerodnih vrst lahko pridobivamo s sodobnimi pristopi, kot sta uporaba fotopasti in vzorčenje okoljske DNK, v Sloveniji pa je podatke o nekaterih (invazivnih) tujerodnih vrstah možno pridobiti tudi prek aplikacije SRNA. »Prednost vseh treh pristopov je, da so neinvazivni – osebki niso ujeti ali kakorkoli zmoteni v svojem naravnem okolju,« pravi dr. Žiga Velkavrh s Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije UP.

Aplikacija SRNA državljanskim znanstvenikom (tj. lovcem in drugim ljubiteljem narave) omogoča zbiranje podatkov o sedmih tujerodnih vrstah sesalcev (nutriji, pižmovki, rakunastem psu, severnoameriškem rakunu, damjaku, muflonu in alpskem svizcu) ter eni vrsti ptic (fazanu). V aplikaciji je trenutno zabeleženih 80 opažanj damjaka, 50 opažanj nutrije, 44 opažanj muflona in 29 opažanj fazana. Severnoameriški rakun je bil zabeležen enkrat (povoz), o pižmovki, rakunastem psu in svizcu pa podatkov v aplikaciji SRNA (še) ni.

Prepoznavanje tujerodnih vrst v gozdovih

Poleg tujerodnih vrst divjadi se v slovenskih gozdovih pojavljajo tudi druge vrste tujerodnih prostoživečih živali, gliv in rastlin. V Sloveniji se je že ustalilo okoli 150 tujerodnih vrst živali, med katerimi je veliko invazivnih. V okviru projekta LIFE Artemis so se osredotočili na tujerodne vrste v gozdnem prostoru. Na opozorilni seznam tujerodnih vrst za gozdove je bilo, je povedala dr. Flajšman, uvrščenih sedem vrst sesalcev, in sicer: siva veverica, lisičja veverica, Pallasova veverica lepotka, sibirski burunduk, južnoameriški koati, severnoameriški rakun in rakunasti pes.

Za nobeno od naštetih vrst trenutno ni podatka, da bi bila v Sloveniji (stalno) prisotna. V naravi so do sedaj opazili le posamezne osebke južnoameriškega koatija (prvi podatek leta 2015), rakuna (prvi podatek leta 2002) in rakunastega psa (prvi podatek leta 1980). Večinoma gre za pobegle osebke, ki so jih gojili oz. zadrževali kot hišne živali.

Države članice EU morajo skladno s 14. členom Uredbe (EU) 1143/2014 za invazivne tujerodne vrste vzpostaviti sistem nadzora oziroma jih vključiti v že obstoječi sistem. V okviru projekta LIFE Artemis so tako skladno z zakonodajo za primera rakunastega psa in sive veverice pripravili predlog načrta za hitro odzivanje ob najdbi teh vrst, cilj katerega je zagotoviti čim hitrejše in učinkovito ukrepanje ob odkritju njihove prisotnosti.

Izzivi in odgovornost lovcev pri upravljanju in nadzoru (invazivnih) tujerodnih vrst velikih vretenčarjev

Tujerodne vrste vretenčarjev, ki so že prisotne v Sloveniji ali lahko njihovo pojavljanje pričakujemo v bližnji prihodnosti, se z vidika naravovarstvenih dognanj in usmeritev, upravljavskih ciljev, zakonskih določil, načinov/poti vnosa in pričakovanih/dejanskih vplivov na okolje delijo v več skupin.

Za vsako med njimi (lahko) imajo lovci in lovske organizacije na vseh nivojih zelo pomembno odgovornost, ki izhaja iz javnih pooblastil in statusa slovenske lovske organizacije, ki deluje v javnem interesu na področju ohranjanja narave, je poudaril dr. Pokorny: »Pri tem morajo biti naloge upravljavcev populacij razumljene v kontekstu uresničevanja družbeno odgovornega delovanja, pričakovanja in odgovornosti na relaciji država–lovci–javnost pa vzajemna in usklajena, za kar je potrebna ustrezna komunikacija in ozaveščanje javnosti s strani pristojnih odločevalcev.«

V prvo skupino sodijo tujerodni parkljarji (muflon, damjak), katerih upravljanje je v neposrednem interesu lovcev. Za te vrste morajo upravljavska strategija, cilji in ukrepi temeljiti na upoštevanju dejstva, da so to tujerodne vrste, ki pa niso invazivne. Dosedanje izkušnje v Evropi in Sloveniji so pokazale, da je njihova razširjenost vezana na lokalna območja naselitev v preteklosti, njihov vpliv na okolje pa je praviloma majhen in prostorsko zelo omejen. Z obstoječimi populacijami teh vrst je treba dopustiti trajnostno upravljanje, kar pomeni tudi skrb za dolgoživost, ohranjanje ugodnega stanja in dobrega fitnesa (vključno z genetsko pestrostjo) populacij.

V drugo skupino sodijo invazivne tujerodne vrste (velikih) vretenčarjev, tj. vrste, za katere je možno ključne naravovarstvene cilje in usmeritve evropske zakonodaje (zmanjšanje številčnosti in preprečitev širjenja že osnovanih populacij; takojšnja izločitev osebkov tistih vrst, ki šele prihajajo) doseči zgolj z letalnimi ukrepi, vključno z odstrelom. Trenutno so med temi vrstami pri nas prisotne nutrija, pižmovka in zelo občasno rakunasti pes (vse so divjad); v prihodnosti lahko pričakujemo prihod in širjenje še nekaterih vrst sesalcev, zlasti severnoameriškega rakuna in ameriškega minka, morda tudi malega indijskega munga, muntjaka in celo čitala; enako velja tudi za nekatere vrste ptic, npr. nilsko gos in belolično trdorepko.

»Čeprav lovci neposrednega interesa za upravljanje teh vrst nimamo in za doseganje naravovarstvenih ciljev na področju nadzora invazivnih vrst ne moremo biti odgovorni, je smiselno, da kot edina usposobljena interesna skupina sodelujemo pri izvajanju ukrepov ter tako aktivno doprinesemo k upravljanju invazivnih tujerodnih vrst, k čemur lovske organizacije javno poziva tudi FACE, « je prepričan dr. Pokorny.

Na tak način bodo lovci na neposreden način doprinesli k ohranjanju biotske pestrosti in s tem realizirali javno pooblastilo s področja ohranjanja narave. »Seveda imamo pri tem pravico zahtevati, da odločevalci prek komunikacije in ozaveščanja javnosti omogočijo ustrezno okolje, da bodo tovrstne aktivnosti lovcev prepoznane kot družbeno koristne in nujne, zaradi česar bo javnost aktivnosti zoper invazivne vrste podpirala in ne problematizirala,« je zaključil dr. Pokorny.

ZBORNIK IZVLEČKOV 15. SLOVENSKEGA LOVSKEGA DNE