Vodstvo Lovske zveze Maribor na obisku pri županu Arsenoviču

Župan Mestne občine Maribor Aleksander Saša Arsenovič je na delovnem srečanju gostil vodstvo Lovske zveze Maribor, ki ga je seznanilo s pripravami na praznovanje stoletnice organiziranega slovenskega lovstva na Štajerskem.

Mariborski župan je sprejel delegacijo LZ Maribor ob stoletnici ustanovitve podružnice SLD v Mariboru (od leve): sekretar LZ Božidar Kunej, župan Saša  Arsenovič, predsednik LZ Marjan Gselman in dr. Marjan Toš, vodja organizacijskega odbora praznovanja (arhiv Mestne občine Maribor)

Delegacija Lovske zveze Maribor, ki jo je vodil njen predsednik Marjan Gselman, je na delovnem srečanju z mariborskim županom Arsenovičem predstavila projekt praznovanja stoletnice organiziranega lovstva na Štajerskem. Župan je z velikim zanimanjem prisluhnil predstavitvi in izrekel javno zahvalo vsem generacijam lovcev na mariborskem območju za opravljeno delo v preteklosti.

Lovska organizacija v Mariboru je bila trdna slovenska postojanka in njena ustanovitev je bila del širokih prizadevanj mestnih oblasti in politike po prvi svetovni vojni za slovenizacijo Maribora in vse slovenske Štajerske. Zato je župan Aresenovič s posebnim zanimanjem prisluhnil razlagi, da so bili med ustanovitelji podružnice Slovenskega lovskega društva v Mariboru tudi mnogi Mastrovi sodelavci in podporniki iz prevratnega leta 1918. Med njimi je bil tudi dr. Franjo Rosina, generalova desna roka in podpredsednik Narodnega sveta za Štajersko. Ta podatek je prišel v javnost šele med letošnjimi raziskavami zgodovine in je izredno zanimiv, saj je bil odvetnik dr. Rosina ugledni bančnik in politik ter sokolski funkcionar in mecen. Bil je celo član osrednjega odbora Slovenskega lovskega društva.

Odborniki podružnice SLD Maribor 1932 (arhiv revije Lovec)

Podružnica Slovenskega lovskega društva v Mariboru je bila leta 1921 ustanovljena na pobudo Dragotina Klobučarja, enega od soustanoviteljev Slovenske lovske organizacije leta 1907. Mariborska podružnica je začela delovati z majhnim številom članov; v ohranjenem imeniku jih je naštetih 80, večinoma Slovencev. Svoje odseke je imela v sodnih okrajih Maribor, Sv. Lenart v Slovenskih goricah, Slovenska Bistrica, Radlje ob Dravi in Slovenj Gradec. Imela je tudi izjemno pomembno narodnopolitično poslanstvo, ki ga je uresničevala na različne načine.

Osrednja slavnostna akademija ob stoletnici bo 7. oktobra. Goste in lovce bo nagovoril in pozdravil mariborski župan Arsenovič, pričakujejo pa tudi predsednika republike in častega pokrovitelja praznovanja Boruta Pahorja. Župan Arsenovič je ob koncu delovnega srečanja predstavnikom LZ Maribor predlagal, da bi bila akademija v prenovljenem Sodnem stolpu ob Dravi, kar bi dalo dogodku posebno veljavo, saj gre za eno od izjemno dragocenih zgodovinskih stavb v starem mestnem jedru ob obrežju Drave. Župan je namreč ocenil, da je poslanstvo zelene bratovščine na Štajerskem in v mestu ob Dravi spoštovanja vredno, in zato si lovci zaslužijo dostojno praznovanje stoletnice.

Na akademiji bo premierno predstavljena izvirna lovska monokomedija, ki jo je posebej za Lovsko zvezo Maribor napisal pisatelj in dramatik Tone Partljič. Izvedel jo bo dramski igralec Bojan Maroševič, v kulturnem programu pa bodo nastopili tudi rogisti Lovske zveze Maribor pod vodstvom maestra Marjana Goloba, ki so lani praznovali 10.obletnico delovanja.

dr. Marjan Toš

Priložnost za redko trofejo ali lovska zmota?

Po nedavnem odstrelu 4-letnega medveda, ki ga je odstrelil član Lovske družine Žetale, je v javnosti završalo. Mnenja so bila zelo raznolika, največ je bilo stereotipnih kritičnih razmišljanj o lovcih, ki »pobijajo nedolžne živali«. Kritike so vse glasnejše tudi v lovski javnosti. O tem je razpravljal tudi Upravni odbor Lovske zveze Maribor in izoblikoval mnenje o dogodku.

Fotografija je simbolična. Foto: Barbara Ložar

Predsednik Lovske zveze Slovenije mag. Lado Bradač je povedal, da je v konkretnem primeru potrebno počakati, da se zaključijo vsi postopki pristojnih organov ter ponovno poudaril, da ima Lovska zveza Slovenije ničelno toleranco do nezakonitega ubijanja živali.

Sinoči je tudi Upravni odbor Lovske zveze Maribor na seji, na kateri je sodeloval predsednik Nadzornega odbora LZ Maribor, sklenil, da se od dogodka ograjuje in pričakuje, da bodo zoper kršitelja podvzeti vsi ukrepi, ki jih predvideva zakonodaja – tako v upravnem prekrškovnem postopku kot tudi v pristojni lovski družini, katere član je kršitelj. Dejanje je vrglo slabo luč na celotno lovsko organizacijo, zato je prav, da lovci takšno ravnanje javno obsodimo. dr. Marjan Toš, predsednik Nadzornega odbora LZ Maribor

V lokalnem haloškem okolju in v lovski javnosti namreč še vedno krožijo različne govorice. Tisti, ki dajo lovcu prav, menijo, da je ljudi »rešil pred vsiljivim medvedom«, ki bodo spet lahko v miru hodili po gozdu in nabirali gozdne sadeže. Drugi opozarjajo, da bi lahko lovec namesto v medveda ustrelil v zrak in ga tako pregnal.

Strel je bil po lovskih standardih tako rekoč šolski, »za plečko«, kot pravijo lovci, zato je bilo kmalu po ogledu medveda jasno, da ni šlo za »silobran oz. skrajno uporabo sile« in se lovec nanj tudi ni skliceval. Lovski inšpektor Sebastijan Soršak tega niti ne bi priznal, kar je po ogledu medveda odločno zatrdil v izjavi za medije. Po opravljenem inšpekcijskem pregledu je povedal, da sta bila o uplenitvi takoj seznanjena Zavod za gozdove Slovenije in Prirodoslovni muzej Slovenije, ki mu pripada medvedja trofeja.

Prekrškovni postopek zoper lovca še poteka

Prekrškovni postopek zoper lovca je uveden po določilih Zakona o ohranjanju narave. Inšpektor Soršak je še povedal, da je po zaslišanju kršitelja jasno, »da je bil ta v noči iz 4. na 5. maj (medved je bil ustreljen ob 0.30) na nočnem lovu na divje prašiče. Ko se je spustil iz preže ter odšel proti privabljalnem krmišču za divje prašiče, mu je po grebenu naproti prišel 140 kilogramski medved, ki naj bi ga lovec po obrisih silhuete prepoznal kot prašiča .Razdalja do živali naj bi znašala med 20 in 30 metrov«.

Prekrškovni postopek je v teku, lovec-kršitelj čaka na globo in (morda) tudi na disciplinski postopek v lovski družini, ki naj bi se začel po pravnomočni odločbi lovske inšpekcije. Kljub temu je v kritični javnosti slišati ocene, da je dejanje sramota ne le za kršitelja, pač pa za vso lovsko organizacijo, ki tako izgublja ugled v javnosti. Mnogim se poraja dvom, ali ni šlo v tem primeru za priložnost, da si lovec z lovsko zmoto pridobi redko lovsko trofejo. Zato javnost pričakuje, da bo lovska inšpekcija objektivno opravila svoje delo.

O etičnih vidikih pa so si kritiki enotni – dogodek je bil daleč od lovske etike, zato naj se vodstva lovske organizacije na lokalni, regionalni in državni ravni vprašajo, zakaj lovci s takšnimi dejanji dodatno slabijo ugled lovstva in lovske organizacije v javnosti. Vsaka solidarnost s kršiteljem iz vrst zelene bratovščine bi lahko bila dolgoročno gledano za lovsko organizacijo in njen ugled strel v koleno!

dr. Marjan Toš

NOVA izdaja: Slovenski lovci v vojni za Slovenijo

Lovska zveza Slovenije je izdala drugo, dopolnjeno izdajo zbornika Slovenski lovci v vojni za Slovenijo. Zbornik, posvečen 30-letnici samostojne Slovenije, je uredil dr. Marjan Toš.

Zbornik je predvsem publikacija spominjanja udeležencev vojne za Slovenijo iz vrst slovenske zelene bratovščine. V drugi, dopolnjeni izdaji je med drugim precej več dokumentarnega gradiva, predvsem fotografij ter tudi popolnejši seznam lovcev – udeležencev vojne za Slovenijo 1991.

Knjiga, ki je izšla v 3.000 izvodih, ni prodajna. Lovske družine jih bodo prejele preko zveze lovskih družin/lovske zveze.

Lovci opozarjajo na bližnja srečanja z medvedom

Kot smo poročali, je bil pred dnevi opažen rjavi medved v LD Podvelka in v LD Puščava iz Lovrenca na Pohorju. Od tam je kosmatinec odšel preko Drave na Kozjak. Zašel je na območje LD Boč na Kozjaku, nato pa preko državne meje v Avstrijo na območje Lučan, je povedal strokovni tajnik Lovske zveze Maribor Božidar Kunej.

Sledi medvedove šape v LD Boč na Kozjaku (arhiv LD Boč na Kozjaku)

Medved (še) vedno na Kozjaku

Iz Avstrije, kjer so o pojavu medveda obširno poročali mnogi mediji, se je vrnil na Kozjak in na enem od krmišč za divje prašiče v LD Boč na Kozjaku povzročil manjše razdejanje, ki so ga lovci dokumentirali. Tajnik LD Boč na Kozjaku, lovski čuvaj in podpredsednik Lovske zveze Slovenije dr. Srečko Felix Krope je ob pojavu medveda na njihovem območju povedal, da so že izdelali strokovne smernice za spremljanje gibanja kosmatinca v njihovem lovišču. Še posebej skrbno bodo sledili njegove poti in morebitni škodi, ki jo lahko povzroči. Na tem območju je namreč veliko rejcev drobnice, čebelarjev in tudi govedorejcev.

Medved v LD Podvelka (Foto: Radivoj Cvetko)

Medved je z Boča na Kozjaku za krajši čas šel na potep še v LD Gaj nad Mariborom, a se je kmalu vrnil nazaj v lovišče LD Boč in za zdaj tam tudi ostal. Kako dolgo še, ostaja uganka, saj se medved giblje na velike razdalje, je poudaril Kunej. Dr. Krope je pripomnil, da se njihovi lovci še kako zavedajo odgovornosti in bodo v skladu z izdelanimi strokovnimi smernicami spremljali njegovo navzočnost ter javnost sproti obveščali na spletnih straneh LD Boč. Tekoče bodo o gibanju medveda na Kozjaku obveščene tudi pristojne službe Zavoda za gozdove  Slovenije in lovska inšpekcija.

Uničeno krmišče v LD Boč na Kozjaku

Medved v človeku ne vidi plena, a je lahko med srečanjem tudi zelo nevaren

Medved ima zelo dobro razvita čutila, predvsem sluh in voh, precej slabše pa vidi. V človeku ne vidi plena in ga ne zalezuje ali lovi za prehrano. Kljub temu so bližnja srečanja z medvedom lahko zelo nevarna, zato se mu je bolje izogniti. Medved se pri srečanju s človekom počuti predvsem ogroženega in se želi čimprej umakniti. Zato tako lovci kot gozdarski strokovnjaki svetujejo, da se ob morebitnem srečanju z medvedom in še zlasti z medvedko z mladiči (takšna srečanja so lahko za človeka tudi usodna) ne vedemo kot napadalec in ne prekoračimo kritične tolerančne razdalje. Izogibati se moramo sunkovitim in hitrim gibom, opozarjanje medveda na naš prihod pa je zelo priporočljivo s hrupom, sploh, če prečkamo kraje, kjer se medved pogosto zadržuje. Med sprehodi v naravi imejte pse vedno na povodcu. Psi lahko ob prostem tekanju naletijo na medveda in ga pripeljejo neposredno pred človeka.

Marjan Toš

Žive meje, mejice in grmišča (spet) v plamenih

Tudi to pomlad so mnoga grmišča in žive meje v Slovenskih goricah pogoltnili ognjeni zublji. Še več, posekane so bile tako rekoč zadnje remize za malo divjad, ki dobesedno izgublja tla pod nogami.

Nekoč je bila remiza pri Poliču. Foto: Marjan Toš

Zgodba se ponavlja iz pomladi v pomlad, lovci skupaj z naravovarstveniki zgolj nejevoljno opozarjajo na posledice škodljivega ravnanja. Očitno zaman, saj vedno znova poslušajo le prazne obljube in spremljajo, kako se vse spreminja v golo, pusto kmetijsko pokrajino.

Tudi ob vodotokih na veliko sekajo vodno rastje in grmičevje, na udaru so gozdni robovi, kar še poslabšuje pogoje za življenje prostoživečih živali. Dodatni problem je vznemirjanje divjadi, v Slovenskih goricah predvsem srnjadi; v gozdovih je vedno več sprehajalcev in rekreativcev, ki ne ostajajo na utečenih poteh, vedno več je divjih voženj s štirikolesniki in drugimi motornimi vozili.

Prav vožnja z motornimi vozili v naravi je izrazito moteč dejavnik, saj zaradi hrupa in uničevanja tal povzroča velik stres prostoživečim živalim, uničuje gozdno podrastje in vegetacijo ter ogroža varnost sprehajalcev in rekreativcev. Lovska zveza Maribor je zato v zadnjih letih pripravila več delovnih posvetov z mnogimi deležniki, predlagala ukrepe, dobila podporo pristojnih ustanov, a to je bilo tudi vse.

Fazanov in poljskih jerebic v osrednjih Slovenskih goricah skorajda ni več

Čas bi že bil, da prevladala spoznanje, da so sestavni del žive narave tudi prostoživeče živali, med njimi divjad, s katero upravljajo lovske družine. Za nekoč priljubljeno malo poljsko divjad se bliža konec, fazanov in poljskih jerebic v osrednjih Slovenskih goricah skorajda ni več.

Poljska jerebica, na primer, je bila v preteklosti največji naravni zaveznik kmetov. Bila je tudi priljubljena lovna vrsta in so jo lovci v nižinski loviščih skrbno varovali. Poljska jerebica je bila divjad žitnih polj, prepelica se je najraje oglašala iz cvetočih in dišečih travnikov. Njenih »ped pedi-ped pedi« skoraj ni več slišati, kljub nekaterim poskusom vlaganja iz umetne vzreje. Zato so tudi letošnja opozorila lovcev, da naj ostane vsaj kakšno zatočišče za ptice, ne le dobrodošla, pač pa zadnji »krik vpijočega v puščavi«. Kako dolgo še, se sprašujejo v lovskih krogih in ocenjujejo, da bi se z dobro voljo in razumevanjem nekaj življenjskega prostora za divjad še dalo rešiti.

Mejice predstavljajo zakladnico življenja v kmetijski krajini

Mnogi ugledni kmetijski strokovnjaki in ekologi opozarjajo, da predstavljajo mejice zakladnico življenja v kmetijski krajini in so njeni gradniki. Številne vrste prostoživečih živali so močno odvisne od mejic, na primer sesalci, ptice, metulji, vešče in druge žuželke, travniške kače, polži, hrošči, pajki, drugi nevretenčarji, lišaji, glive. Ker predstavljajo habitat za ptice in žuželke, imajo pomembno vlogo pri opraševanju kmetijskih rastlin, prav tako nudijo biološko varstvo pred škodljivci. Pomembno vlogo imajo tudi pri regulaciji preskrbe posevkov z vodo in ščitijo tla pred vetrno in vodno erozijo.

V mejicah najdemo tudi redke rastlinske vrste, veliko plodonosnih rastlin, kot so kostanj, leska, robide, gozdne jagode in zdravilnih zeli, kot so glog, bezeg, šipek, dobra misel, črni trn. Ker mejice prispevajo k biotski raznovrstnosti in krajinski pestrosti, ter pozitivno vplivajo na kmetovanje, jih je vredno ohranjati. V kmetijski pokrajini ne bi smeli zmanjševati gozdnatosti, površin živih mej, obmejkov in dreves, pripominjajo ekologi in gozdarski strokovnjaki.

Žal je vse zapisano le na papirju, v praksi pa se dogajajo ravno nasprotne zgodbe. In kar je najhuje, ponavljajo se iz leta v leto. Naravna okolja zaradi naših posegov počasi, a nezadržno izginjajo; med njimi še zadnje remize.

Včasih pa človek le najde pametno rešitev in popravi svoje napake. Tako je tudi z remizami, ki jih ustvarja človek, takimi, ki nadomeščajo naravne, in ki so še zadnje pribežališče za nekatere živalske vrste. Bomo to končno zmogli storiti?

Marjan Toš