NOVA izdaja: Slovenski lovci v vojni za Slovenijo

Lovska zveza Slovenije je izdala drugo, dopolnjeno izdajo zbornika Slovenski lovci v vojni za Slovenijo. Zbornik, posvečen 30-letnici samostojne Slovenije, je uredil dr. Marjan Toš.

Zbornik je predvsem publikacija spominjanja udeležencev vojne za Slovenijo iz vrst slovenske zelene bratovščine. V drugi, dopolnjeni izdaji je med drugim precej več dokumentarnega gradiva, predvsem fotografij ter tudi popolnejši seznam lovcev – udeležencev vojne za Slovenijo 1991.

Knjiga, ki je izšla v 3.000 izvodih, ni prodajna. Lovske družine jih bodo prejele preko zveze lovskih družin/lovske zveze.

Lovci opozarjajo na bližnja srečanja z medvedom

Kot smo poročali, je bil pred dnevi opažen rjavi medved v LD Podvelka in v LD Puščava iz Lovrenca na Pohorju. Od tam je kosmatinec odšel preko Drave na Kozjak. Zašel je na območje LD Boč na Kozjaku, nato pa preko državne meje v Avstrijo na območje Lučan, je povedal strokovni tajnik Lovske zveze Maribor Božidar Kunej.

Sledi medvedove šape v LD Boč na Kozjaku (arhiv LD Boč na Kozjaku)

Medved (še) vedno na Kozjaku

Iz Avstrije, kjer so o pojavu medveda obširno poročali mnogi mediji, se je vrnil na Kozjak in na enem od krmišč za divje prašiče v LD Boč na Kozjaku povzročil manjše razdejanje, ki so ga lovci dokumentirali. Tajnik LD Boč na Kozjaku, lovski čuvaj in podpredsednik Lovske zveze Slovenije dr. Srečko Felix Krope je ob pojavu medveda na njihovem območju povedal, da so že izdelali strokovne smernice za spremljanje gibanja kosmatinca v njihovem lovišču. Še posebej skrbno bodo sledili njegove poti in morebitni škodi, ki jo lahko povzroči. Na tem območju je namreč veliko rejcev drobnice, čebelarjev in tudi govedorejcev.

Medved v LD Podvelka (Foto: Radivoj Cvetko)

Medved je z Boča na Kozjaku za krajši čas šel na potep še v LD Gaj nad Mariborom, a se je kmalu vrnil nazaj v lovišče LD Boč in za zdaj tam tudi ostal. Kako dolgo še, ostaja uganka, saj se medved giblje na velike razdalje, je poudaril Kunej. Dr. Krope je pripomnil, da se njihovi lovci še kako zavedajo odgovornosti in bodo v skladu z izdelanimi strokovnimi smernicami spremljali njegovo navzočnost ter javnost sproti obveščali na spletnih straneh LD Boč. Tekoče bodo o gibanju medveda na Kozjaku obveščene tudi pristojne službe Zavoda za gozdove  Slovenije in lovska inšpekcija.

Uničeno krmišče v LD Boč na Kozjaku

Medved v človeku ne vidi plena, a je lahko med srečanjem tudi zelo nevaren

Medved ima zelo dobro razvita čutila, predvsem sluh in voh, precej slabše pa vidi. V človeku ne vidi plena in ga ne zalezuje ali lovi za prehrano. Kljub temu so bližnja srečanja z medvedom lahko zelo nevarna, zato se mu je bolje izogniti. Medved se pri srečanju s človekom počuti predvsem ogroženega in se želi čimprej umakniti. Zato tako lovci kot gozdarski strokovnjaki svetujejo, da se ob morebitnem srečanju z medvedom in še zlasti z medvedko z mladiči (takšna srečanja so lahko za človeka tudi usodna) ne vedemo kot napadalec in ne prekoračimo kritične tolerančne razdalje. Izogibati se moramo sunkovitim in hitrim gibom, opozarjanje medveda na naš prihod pa je zelo priporočljivo s hrupom, sploh, če prečkamo kraje, kjer se medved pogosto zadržuje. Med sprehodi v naravi imejte pse vedno na povodcu. Psi lahko ob prostem tekanju naletijo na medveda in ga pripeljejo neposredno pred človeka.

Marjan Toš

Žive meje, mejice in grmišča (spet) v plamenih

Tudi to pomlad so mnoga grmišča in žive meje v Slovenskih goricah pogoltnili ognjeni zublji. Še več, posekane so bile tako rekoč zadnje remize za malo divjad, ki dobesedno izgublja tla pod nogami.

Nekoč je bila remiza pri Poliču. Foto: Marjan Toš

Zgodba se ponavlja iz pomladi v pomlad, lovci skupaj z naravovarstveniki zgolj nejevoljno opozarjajo na posledice škodljivega ravnanja. Očitno zaman, saj vedno znova poslušajo le prazne obljube in spremljajo, kako se vse spreminja v golo, pusto kmetijsko pokrajino.

Tudi ob vodotokih na veliko sekajo vodno rastje in grmičevje, na udaru so gozdni robovi, kar še poslabšuje pogoje za življenje prostoživečih živali. Dodatni problem je vznemirjanje divjadi, v Slovenskih goricah predvsem srnjadi; v gozdovih je vedno več sprehajalcev in rekreativcev, ki ne ostajajo na utečenih poteh, vedno več je divjih voženj s štirikolesniki in drugimi motornimi vozili.

Prav vožnja z motornimi vozili v naravi je izrazito moteč dejavnik, saj zaradi hrupa in uničevanja tal povzroča velik stres prostoživečim živalim, uničuje gozdno podrastje in vegetacijo ter ogroža varnost sprehajalcev in rekreativcev. Lovska zveza Maribor je zato v zadnjih letih pripravila več delovnih posvetov z mnogimi deležniki, predlagala ukrepe, dobila podporo pristojnih ustanov, a to je bilo tudi vse.

Fazanov in poljskih jerebic v osrednjih Slovenskih goricah skorajda ni več

Čas bi že bil, da prevladala spoznanje, da so sestavni del žive narave tudi prostoživeče živali, med njimi divjad, s katero upravljajo lovske družine. Za nekoč priljubljeno malo poljsko divjad se bliža konec, fazanov in poljskih jerebic v osrednjih Slovenskih goricah skorajda ni več.

Poljska jerebica, na primer, je bila v preteklosti največji naravni zaveznik kmetov. Bila je tudi priljubljena lovna vrsta in so jo lovci v nižinski loviščih skrbno varovali. Poljska jerebica je bila divjad žitnih polj, prepelica se je najraje oglašala iz cvetočih in dišečih travnikov. Njenih »ped pedi-ped pedi« skoraj ni več slišati, kljub nekaterim poskusom vlaganja iz umetne vzreje. Zato so tudi letošnja opozorila lovcev, da naj ostane vsaj kakšno zatočišče za ptice, ne le dobrodošla, pač pa zadnji »krik vpijočega v puščavi«. Kako dolgo še, se sprašujejo v lovskih krogih in ocenjujejo, da bi se z dobro voljo in razumevanjem nekaj življenjskega prostora za divjad še dalo rešiti.

Mejice predstavljajo zakladnico življenja v kmetijski krajini

Mnogi ugledni kmetijski strokovnjaki in ekologi opozarjajo, da predstavljajo mejice zakladnico življenja v kmetijski krajini in so njeni gradniki. Številne vrste prostoživečih živali so močno odvisne od mejic, na primer sesalci, ptice, metulji, vešče in druge žuželke, travniške kače, polži, hrošči, pajki, drugi nevretenčarji, lišaji, glive. Ker predstavljajo habitat za ptice in žuželke, imajo pomembno vlogo pri opraševanju kmetijskih rastlin, prav tako nudijo biološko varstvo pred škodljivci. Pomembno vlogo imajo tudi pri regulaciji preskrbe posevkov z vodo in ščitijo tla pred vetrno in vodno erozijo.

V mejicah najdemo tudi redke rastlinske vrste, veliko plodonosnih rastlin, kot so kostanj, leska, robide, gozdne jagode in zdravilnih zeli, kot so glog, bezeg, šipek, dobra misel, črni trn. Ker mejice prispevajo k biotski raznovrstnosti in krajinski pestrosti, ter pozitivno vplivajo na kmetovanje, jih je vredno ohranjati. V kmetijski pokrajini ne bi smeli zmanjševati gozdnatosti, površin živih mej, obmejkov in dreves, pripominjajo ekologi in gozdarski strokovnjaki.

Žal je vse zapisano le na papirju, v praksi pa se dogajajo ravno nasprotne zgodbe. In kar je najhuje, ponavljajo se iz leta v leto. Naravna okolja zaradi naših posegov počasi, a nezadržno izginjajo; med njimi še zadnje remize.

Včasih pa človek le najde pametno rešitev in popravi svoje napake. Tako je tudi z remizami, ki jih ustvarja človek, takimi, ki nadomeščajo naravne, in ki so še zadnje pribežališče za nekatere živalske vrste. Bomo to končno zmogli storiti?

Marjan Toš