VIDEO: Prsk srnjadi v polnem teku, vozniki previdno!

Medtem ko se večina gozdnih prebivalcev v vročih poletnih dneh v iskanju osvežitve umakne v globoko senco, se pri srnjadi življenje šele prav razživi. Od konca julija do sredine avgusta v naših gozdovih, na travnikih in poljih poteka prsk oziroma parjenje srnjadi.

Foto: Urša Kmetec

Čarobni krogi v travi

Srnjaki v času prska postanejo izjemno aktivni in teritorialni. Svoj teritorij označujejo z drgnjenjem rogov ob grmičevje in mlada drevesa, grebenjem po zemlji ter opozorilnim bavkanjem, ki je podoben laježu. Proces se začne s predprskom, ko srnjak zasleduje srno v spolnem žaru (estrusu), ki pri njej traja tri do štiri dni.

V fazi tako imenovanega čarobnega kroga srnjak v teku sledi srni, ki nase opozarja z občasnim pivkanjem in teče v drncu. Živali pri tem nekajkrat zaokrožita pot v obliki kroga ali osmice. Ker to sledenje poteka po isti poti, v visoki travi ali na polju nastanejo opazni krogi – čarobni krogi. Gonja se konča z zaskokom in se nato večkrat ponovi.

Skrivnost narave: odložena brejost

Posebnost srnjadi je odložena oziroma zadržana brejost. Brejost skupaj traja približno deset mesecev in se deli na dve obdobji: predbrejno obdobje, ko oplojeno jajčece miruje približno štiri mesece in pol (v maternici se začne razvijati šele decembra) in obdobje razvoja plodu, ki traja okrog pet mesecev.

Gre za pradavni evolucijski pojav, ki ga glede na dolžino dneva uravnavajo hormoni (podoben pojav poznamo tudi pri nekaterih predstavnikih družine kun). Izjemoma se zgodi, da se srna, ki poleti ni bila oplojena, ponovno goni novembra ali decembra. V tem primeru je predbrejno obdobje krajše. Narava je tako poskrbela, da se mladiči rodijo v najbolj ugodnem spomladanskem času, v maju in juniju, ko je hrane v izobilju.

Previdno za volanom in v gozdu

Srnjad je v času prska izjemno neprevidna in dobesedno ‘slepa’ za nevarnosti v okolici. Med živahnim lovljenjem srnjaki in srne pogosto brez opozorila skočijo naravnost na cesto. Voznikom zato priporočamo dodatno previdnost in zmanjšanje hitrosti, predvsem ob zori in mraku na cestah, ki vodijo skozi gozd ali mimo travnikov. Če čez cesto priteče srna, obstaja velika verjetnost, da ji bo v naslednjih sekundah sledil še srnjak.

Prav tako pozivamo vse obiskovalce gozda in pohodnike, da pripomorejo k miru v naravi ter imajo svoje pse na sprehodih vedno na povodcu.

Zlati srnjak iz Dobrave

V zeleni bratovščini je že dolgo znano, da nobenemu lovcu trofeja ne sme biti najpomembnejši cilj. Ti časi so že zdavnaj minili, zdaj so v ospredju naravovarstvene naloge, brez katerih ni uspešnega gospodarjenja z divjadjo. Močne trofeje pa so dober pokazatelj stanja populacij divjadi v lovišču.

Gilbert Eferl z zlato medaljo za  srnjakovo trofejo iz Dobrave. Foto: Marjan Toš

Teh načel se dobro zavedajo tudi v Lovski družini (LD) Dobrava v Slovenskih goricah. Letošnjega maja se jim je boginja Diana na veliko nasmejala, saj je lovski gost iz sosednje Avstrije Gilbert Eferl uplenil srnjaka, čigar rogovje je bilo po veljavnih standardih Mednarodnega sveta za lovstvo in ohranjanje divjadi (CIC) ocenjeno s 131 točkami in je prejelo zlato medaljo.

Kot je povedal gospodar LD Dobrava Vlado Steinfelser, je to po več kot četrt stoletja vnovična zlata medalja za srnjakovo rogovje v tej lovski družini, v kateri s srnjadjo skrbno gospodarijo. Vsako leto uplenijo kakšnega srnjaka z rogovjem za bronasto ali srebrno medaljo. Avstrijski lovec, ki že dolga leta zahaja v revirje te lovske družine, ni skrival navdušenja. Na lovu ga je spremljal domači lovec Peter Rajniš, ki svoj revir Brengova odlično pozna in je »zlatega« srnjaka dalj časa opazoval ter ocenjeval. Videvali so ga še drugi lovci in vsi so menili, da je kapitalni srnjak s trofejo, ki bi lahko bila deležna zlate medalje. In očitno se niso zmotili.

Marjan Toš

Markovo reševanje srnjaka

Če smo lovci varuhi narave in zaščitniki divjadi, smo to vedno in povsod, pravi Marko Richter.

Marko Richter ob srnjaku, ki ga je lovec odrešil muk in trpljenja. Foto: osebni arhiv Marjana Toša

Dolgoletni pripadnik Slovenske vojske Marko Richter, ki ga v zeleni bratovščini poznajo po imenu Zeleni, je v prostem času ves zapisan lovu. Rad odide v njegove lovske revirje v Lovski družini Kapla na Kozjaku, kjer do obisti pozna vse skrite lovske kotičke lovišča in divjad. Veliko tudi fotografira in načrtuje razstavo lovskih motivov.

Pred dnevi je med službenimi opravki na območju Velike Nedelje našel negibnega starejšega srnjaka, ki je bil komaj še živ in si ni mogel več pomagati. Marku se je žival, ki je hudo trpela in poginjala v mukah, zasmilila, zato je poklical lovce iz LD Velika Nedelja, ki so poginjajočega srnjaka rešili muk. Zgodba za zgled, kako je treba pomagati trpeči divjadi. Tudi ko je lovec v  vojaški uniformi, kot je to storil Marko Richter-Zeleni.

Zgodba ima dragoceno sporočilo in to kljub temu, da bodo nekateri nasprotniki lova spet dvignili glas in nas pribili na sramotilni steber – češ, poglejte te lovce, ubili so ubogega srnjaka … A resnica je drugačna: smrt srnjaka je bila neizogibna, hudo bi se mučil še nekaj ur in na koncu dotrpel.

Marjan Toš