V Krpanovem domu v Pivki se je na strokovnem predavanju, ki sta ga 24. februarja organizirala Komisija za upravljanje z divjadjo pri Postojnsko Bistriški zvezi lovskih družin in Zavod za turizem Pivka, z naslovom »Upadanje številčnosti srnjadi v Sloveniji: vzroki, posledice in rešitve«, zbralo več kot 100 lovcev od blizu in daleč ter tudi nekaj predstavnikov širše javnosti.
Predavanje sta organizirala Komisija za upravljanje z divjadjo pri Postojnsko Bistriški zvezi lovskih družin, ki jo vodi eden izmed vidnejših strokovnjakov s področja upravljanja z divjadjo Anton Marinčič, ter Postojnsko Bistriška zveza lovskih družin (PBZLD) s predsednikom Božidarjem Štembergerjem v sodelovanju z Zavodom za turizem Pivka. Dogodek je bil obenem del niza srečanj v okviru študijskega krožka Prostoživeče živalske vrste – opazovanje, sobivanje, ozaveščanje, ki ga vodi Marjeta Marinčič, dejavna na področju povezovanja stroke in javnosti pri sobivanju s prostoživečimi vrstami.
Predaval je lovski tovariš Boštjan Pokorny, predsednik Strokovno-znanstvenega sveta Lovske zveze Slovenije, profesor dr. in dekan Fakultete za varstvo okolja. Srnjad je ena izmed ključnih prostoživečih vrst, ki jih je skozi svojo raziskovalno kariero poglobljeno preučeval, zato je predavanje temeljilo na dolgoletnih znanstvenih izkušnjah, terenskih podatkih in primerjalnih analizah iz Slovenije ter širšega evropskega prostora. V zadnjih letih tudi v Sloveniji opažamo izrazit upad številčnosti srnjadi, kar predstavlja resen izziv za lovstvo in upravljanje z naravnim okoljem. Čeprav se v javnosti pogosto kot glavni razlog izpostavlja šakal, je predavanje jasno pokazalo, da je problematika bistveno bolj kompleksna.
Zbrane so uvodoma pozdravili:
Jana Gržinič, direktorica Zavoda za turizem Pivka, ki upravlja s Centrom o velikih zvereh Dina Pivka, se je v svojem nagovoru ozrla tudi v preteklost in spomnila na začetke sodelovanja z lovci, ki segajo v čas študijskega krožka Mi in zveri. Prav ta pobuda je že takrat pokazala, kako nujno je povezovanje različnih deležnikov ter iskanje skupnih interesov na področju sobivanja človeka in prostoživečih živali. Ob tem je poudarila, da si v Zavodu za turizem Pivka želijo nadaljnjega povezovanja z organizacijami, kot je Lovska zveza Slovenije, ter ustvarjanja prostora, kjer se srečujejo strokovno znanje, praksa in odgovornost do narave. Zahvalila se je tudi vsem, ki širijo strokovno znanje o prostoživečih živalskih vrstah.
Predsednik PBZLD Božidar Štemberger je pozdravil številčno udeležbo in odprtje strokovne razprave o tematiki, ki se neposredno dotika srnjadi, ki pri nas vidno izginja. Izrazil je zadovoljstvo nad podporo LZS in prisotnostjo predsednika LZS.
Predsednik Lovske zveze Slovenije Alojz Kovšca je poudaril, da strokovna javnost prepogosto ni dovolj slišana. Lovci smo zavezani skrbi za vse prostoživeče živalske vrste, zato je prav, da se najprej ozavestimo sami – kot ambasadorji narave bomo lahko znanje in odgovornost prenašali tudi v širšo javnost. Opozoril je, da je država skrbnica dobrobiti divjadi in da bo vprašanje srnjadi prej ali slej postalo tudi politično vprašanje.
Prof. dr. Pokorny je skozi program zajel različne tematike: dolgoročni trend spreminjanja številčnosti (odstrela) srnjadi v Sloveniji in Evropi; pregled ključnih dejavnikov upadanja; razmnoževalni potencial in zgodnjo smrtnost mladičev ter vpliv šakala – njegovo zgodovino, ekologijo in prehrano. Dejal je, da je šakal nedvomno del zgodbe, vendar nikakor ne edini.
Upad številčnosti srnjadi je rezultat prepletenosti številnih dejavnikov, ki se med seboj dopolnjujejo in vplivajo na različna življenjska obdobja srnjadi:
1. Klimatske spremembe Spremenjeni vremenski vzorci vplivajo na čas poleganja mladičev. Če se poleganje zamakne izven optimalnega obdobja (glede na razpoložljivost hrane in vremenske razmere), je preživetje mladičev lahko bistveno slabše.
2. Vreme in obrod Podatki kažejo na izrazito medletno variabilnost prirastka, ki je tesno povezana z vremenskimi razmerami in obrodom gozdnih ter travniških rastlin. Slaba prehranska baza neposredno vpliva na telesno kondicijo samic in razvoj mladičev.
3. Medvrstna konkurenca med parkljarji Naraščanje številčnosti jelenjadi in drugih parklarjev pomeni večjo tekmo za hrano in prostor, kar lahko vpliva na kondicijo in reprodukcijski uspeh srnjadi.
4. Plenilci Na smrtnost srnjadi ne vplivajo zgolj velike zveri, temveč tudi manjši plenilci. Poleg šakala je tu še lisica. Pogosto zanemarimo vpliv plenjenja lisic – v določenih življenjskih obdobjih, zlasti v prvih tednih po poleganju so lahko ti vplivi ključni.
5. Kmetijske dejavnosti (npr. pokos) Intenzivna raba travnikov predstavlja podcenjen vir antropogene smrtnosti mladičev srnjadi. Zgodnji in hitri pokosi na nekaterih kmetijskih območjih pomembno vplivajo na preživetje poleženih mladičev.
6. Povozi Čeprav se število povozov v zadnjih letih zmanjšuje, še vedno letno beležimo več kot 4.000 povoženih osebkov srnjadi, kar predstavlja pomemben odvzem iz populacije.
7. Zaparazitiranost Pljučno črevesni zajedavci, skupni zajedavci z drobnico ter povečana obremenjenost z notranjimi in zunanjimi paraziti lahko vplivajo na zdravstveno stanje in vitalnost srnjadi.
8. Spremembe rabe prostora Intenziviranje kmetijstva, fragmentacija prostora ter obremenitve okolja (npr. gnojenje z gnojnico) vplivajo na kakovost habitata, predvsem pa na prehransko bazo.
9. Onesnaženost okolja Različne oblike onesnaženja lahko vplivajo na zmanjšanje razmnoževalnega potenciala ter dolgoročno vitalnost populacije.
10. Upravljanje populacij Preveč konservativno ali neustrezno prilagojeno upravljanje lahko v določenih razmerah vpliva na strukturo populacije. Trajnostna raba mora temeljiti na realnih, terensko preverjenih podatkih.
11. Splošen upad vitalnosti populacij Kazalniki, kot so telesna masa, kondicija in reprodukcijski uspeh, na nekaterih območjih kažejo na postopno zmanjševanje vitalnosti srnjadi.
Vsak od naštetih dejavnikov sam po sebi morda ne pojasni upada srnjadi na posameznih območjih Slovenije. Vendar njihova soodvisnost in hkratno delovanje ustvarjata kompleksen vpliv na populacijo srnjadi v določenih območjih Slovenije. Razumevanje te prepletenosti je ključno za odgovorno in strokovno upravljanje v prihodnje. Pomembno je poudariti, da so ti dejavniki v različnih območjih prisotnosti srnjadi v Sloveniji različno izraženi. Tako so se denimo plani odstrela srnjadi v Notranjskem lovskoupravljavskih območjih (LUO) v zadnjih letih prepolovili, medtem ko so v nekaterih drugih območjih, npr. v vzhodnem delu Slovenije, ostali na primerljivi ravni. To jasno kaže, da stanje ni enotno in zahteva lokalno prilagojeno razumevanje ter ukrepanje.
Ustrezno upravljanje populacij pa ni možno brez relevantnih podatkov. Lovci zagotavljamo številne dragocene terenske informacije o stanju prostoživečih živalskih vrst, vendar je za celostno razumevanje nujno tesno sodelovanje med upravljavci populacij (lovci) ter znanstveniki in raziskovalci ter, kot je v zaključni razpravi opozoril predsednik LZS, tudi aktivnejšo vlogo države. S financiranjem ustreznih strokovnih institucij, bi lahko bistveno izboljšali spremljanje zdravstvenega stanja divjadi in ostalih prostoživečih živalskih vrst, razumevanje vzrokov smrtnosti ter kakovosti njihovega življenjskega prostora.
Enostavnih odgovorov ni. Šakal ni edini krivec. Podnebje, prostor, človek, plenilci, bolezni – vse je med seboj povezano. Smrt je naravni del ekosistema – bila je, je in bo. Če želimo razumeti dinamiko populacije, ni dovolj spremljati le odstrela; poznati moramo tudi, koliko mladičev se skoti, koliko jih preživi prva kritična obdobja in kateri dejavniki pri tem odločilno vplivajo. Plenilstvo, bolezni, vremenski ekstremi in drugi naravni dejavniki so od nekdaj oblikovali populacije prostoživečih živali. Ključno je, da v kontekstu ohranjanja habitatov govorimo o strokovno potrjenih in dokazljivih dejstvih. Lovci kot poznavalci terena in »ljubiteljski znanstveniki« lahko delujemo kot ambasadorji divjadi – v korist divjadi. Sodobne tehnologije in raziskovalne metode nam to danes omogočajo. Od telemetrije, genetskih analiz, spremljanja telesne kondicije, do sistematičnega zbiranja terenskih podatkov s pomočjo fotopasti in drugih naprav – vse to odpira možnosti za bolj celostno razumevanje populacijskih procesov.
Če želimo dolgoročno odgovorno upravljati s srnjadjo, moramo pogled razširiti od »koliko smo odvzeli« k vprašanju »koliko se jih je sploh rodilo in zakaj (ne) preživijo«. To je premik k razumevanju – in prav tu je prostor za tesno sodelovanje med lovci in znanstveniki ter ostalimi deležniki v prostoru, ki pomembno vplivajo na habitate prostoživečih živalskih vrst. S sodelovanjem, odprto razpravo in spoštovanjem znanstvene stroke bomo kot družba lahko sprejemali odločitve, ki bodo dolgoročno dobre za srnjad in ostale prostoživeče živalske vrste ter celoten ekosistem.
Tjaša Žgur
