Oznaka: in memoriam

V spomin: mag. Edvard Osrajnik (1934 – 2025)

  By ,

Na radeljskem pokopališču smo se še zadnjič poslovili od dolgoletnega lovskega tovariša, uglednega lovca in lovskega funkcionarja ter kinologa, častnega člana LD Orlica in dolgoletnega funkcionarja Lovske zveze Maribor, mag. Edvarda (Edija) Osrajnika.

mag. Edvard Osrajnik Foto: arhiv LD Orlica

Edi, kot smo ga klicali njegovi lovski tovariši in prijatelji, je bil po poklicu veterinar in mag. znanosti s področja veterine. Dolga leta je služboval na Veterinarskem inšpektoratu v Mariboru in bil med leti 1975 – 1995 tudi lovski in ribiški inšpektor. Veljal je za široko razgledanega veterinarskega strokovnjaka in odličnega poznavalca predpisov iz tega področja in je svoj poklic opravljal vestno in odgovorno.

Z naravo je bil povezan od otroštva, pohorske livade, strmine in širni gozdovi so bili zanj raj na zemlji. Edi je bil skrbni varuh in zaščitnik narave in vseh prostoživečih divjih živali, ne samo divjadi. Lov je bil zanj ne samo velika čast, pač pa predvsem velika osebna odgovornost. Dolga leta je spremljal zdravstveno stanje divjadi in je leta 1990 objavil svoje magistrsko delo z naslovom Svinec in kadmij v mesu in organih divjadi na območju Koroške. To je bila tudi tema njegovega magistrskega študija na Veterinarski fakulteti, ki ga je uspešno zaključil. Kot mentor mladim raziskovalcem je večkrat sodeloval v projektu Mladi za napredek Maribora, vse teme mladih raziskovalcev pa so bile povezane z divjadjo in lovstvom.

Edi je bil od leta 1974 do 1980 je bil član Izvršnega odbora Zveze lovskih družin Maribor (ZLD) in predsednik njene Kinološke komisije. Med leti 1985 – 1990 je kot predsednik vodil Izvršni odbor ZLD Maribor in na stežaj odpiral vrata mlajšim kadrom s svežimi idejami. Leta 1974 je postal član izpitne komisije, v kateri je veljal za strogega, a pravičnega člana. Dolga leta je bil član predavateljskega aktiva ZLD Maribor in je predaval na tečajih za lovske pripravnike in lovske čuvaje.

Na predlog Lovske zveze Slovenije je leta 1992 postal član CIC – Mednarodnega sveta za lovstvo in ohranitev divjadi in v njem aktivno deloval. Za svoje zavzeto delo v lovstvu je prejel znak Lovske zveze Slovenije za lovske zasluge in red za lovske zasluge III. in II. stopnje. Leta 1996 je prejel tudi plaketo Lovske zveze Maribor.

Za delo na področju lovske kinologije ga je Kinološka zveza Slovenije odlikovala z bronastim in srebrnim znakom za kinološke zasluge. Lovski kinologiji je tudi kot veterinar namenjal posebno skrb. Leta 1979 je vodil iniciativni odbor za ustanovitev Lovsko – kinološkega društva Maribor in na ustanovni skupščini 8. junija 1979 postal njegov podpredsednik.

V svoji matični Lovski družini (LD) Orlica je bil od leta 1980 do leta 1985 član Upravnega odbora in nato od leta 1995 do leta 2001 član Nadzornega odbora. Funkcionarsko kariero v matični LD je zaključil kot predsednik Disciplinske komisije in komisije za praktični del lovskega izpita.

Mag. Edvard (Edi) Osrajnik se je v dolgoletni lovski karieri na vsakem koraku zavzemal za utrditev vloge in pomena lovske organizacije v sodobni družbi, za njeno notranjo demokracijo in kot eden prvih (celo prezgodaj) za pomlajevanje vodstev lovskih organizacij na vseh ravneh, od LD do območnih Lovskih zvez in Lovske zveze Slovenije. Odlikovala sta ga veder značaj in odkrita beseda. Bil je lovec, ki je udejanjal lovsko pravičnost in izžareval iskreno lovsko tovarištvo.


Dragi Edi, hvala ti, da smo te imeli in miren zadnji počitek v večnih loviščih.

dr. Marjan Toš, predsednik NO LZ Maribor

V spomin: Maks Holcman (1924-2024)

  By ,

17. decembra 2024 smo se na pokopališču v Ožbaltu ob Dravi še zadnjič poslovili od staroste štajerskih in slovenskih lovcev, Maksa Holcmana, člana Lovske družine Vurmat iz Sv. Duha na Ostrem Vrhu.

Maks Holcman je bil srčni in pravični lovec. Foto: osebni arhiv

Rodil se je 16. avgusta 1924 na znameniti Namestnikovi domačiji na Kozjaku, na kateri od nekdaj živi in gospodari trdni slovenski Namestnikov rod.

Maks je bil vse življenje tesno povezan z naravo, gozdom in lovom. V skrivnosti in čarobnost lova ga je kot mladega fanta vpeljal že njegov oče in bogato lovsko kariero je nadgradil z mnogimi odgovornimi funkcijami. Vedno se je zavzemal za visoke etične standarde v lovstvu in skrbel za ohranjanje bogate lovske tradicije. Kot gozdar je v dolgih letih službovanja dodobra spoznal vsak kotiček revirja. Med vsemi kozjaškimi lovci in tudi med lovskimi tovariši iz pobratene slovensko goriške LD Dobrava je užival velik ugled in spoštovanje tudi kot eden najboljših in najsrčnejših ter visoko etičnih štajerskih lovcev.

Če za koga, potem je bila za Maksa lov stvar časti in velikanske osebne odgovornosti. Lovska etika in lovska pravičnost, odlično poznavanje divjadi in njenih habitatov, vse to so bile odlike tega moža, ki se je s svojim udejstvovanjem v lovski organizaciji za vedno zapisal v lovsko zgodovino ne samo Kozjaka in Lovske zveze Maribor, pač pa celotnega slovenskega prostora.

Bil je izjemen učitelj in dragocen mentor mnogim generacijam mladih lovcev, katerim je nesebično predajal bogato znanje, predvsem pa jih je z izbranim, umirjenim besednjakom ter modrostjo zrelega moža, na vsakem koraku navajal na lovsko pravičnost in jih opozarjal na etični kodeks ter vrednote slovenskega lovstva. Bil je in ostaja nepozabna lovska korenina, velikega legenda in cenjena lovska avtoriteta.

Po dolgi bolezni je njegovo plemenito srce prenehalo biti 11. decembra 2024. Naj mu bo miren zadnji počitek v večnih loviščih!

Dr. Marjan Toš

V SPOMIN: Zapustil naš je lovski tovariš, profesor dr. Miha Adamič

  By ,

Življenjska pot dr. Mihe Adamiča (1942 – 2024) nikoli ni vodila daleč od lovstva. Prve stik z lovstvom je doživljal s svojim stricem, legendarnim profesorjem in soustanoviteljem veterinarske fakultete v Ljubljani, prof. dr. Stanetom Valentinčičem.

Resneje se je z lovsko stroko srečal med študijem gozdarstva. Po zaključenem študiju je s strokovnim delom v gozdarstvu začel na Kočevskem, kmalu pa je postal kustos lovskega oddelka Tehniškega muzeja Slovenije v Bistri, prav v času temeljite prenove muzejske zbirke sredi sedemdesetih let, ki je, skorajda nespremenjena, še vedno na ogled.

Kasneje je svoje strokovno delo na področju lovstva nadaljeval na Gozdarskem inštitutu Slovenije. Opravil je pionirske raziskave prehrane velikih rastlinojedov v Sloveniji ter raziskave divjega petelina. Pred koncem poklicne kariere se je intenzivno ukvarjal z raziskovanjem rjavega medveda in v tistem času veljal za vodilnega strokovnjaka na tem področju. Še v času zaposlitve na Gozdarskem inštitutu je začel predavati Ekologijo divjadi na Gozdarski fakulteti, kasneje pa se je na Gozdarski fakulteti tudi redno zaposlil.

Večino časa je bil aktiven tudi v društveni organiziranosti našega lovstva. Bil je član Lovske družine (LD) Grosuplje. Na lovski zvezi Slovenije je skupaj s prof. dr. Andrejem Bidovcem vodil nekaj generacij šole za lovske tehnike, v glasilu Lovec pa je objavljal strokovne članke.

Za svoje delo je prejel red za lovske zasluge II. in II. stopnje, plaketo glasila Lovec III. stopnje ter posebno priznanje ob 100-letnici Lovske zveze Slovenije. V času svoje lovske kariere je izstopil iz LD Grosuplje ter se kasneje včlanil v LD Lukovica.

Številnim generacijam študentov gozdarstva, tečajnikov šole za lovske tehnike in strokovnjakom iz celega sveta je ostal v trajnem spominu. Naj počiva v miru!

Gregor Bolčina

V SPOMIN: Zapustil nas je Zdravko Kosmač

  By ,

V 93. letu starosti nas je zapustil Zdravko Kosmač iz Hotavelj v Poljanski dolini, član Lovske družine Poljane.

Zdravko je bil v lovsko-kinoloških krogih poznan predvsem kot vesten vzreditelj različnih pasem lovskih psov, uspešen vodnik  krvosledcev in dolgoletni kinološki sodnik. Nam vsem, ki smo ga poznali in imeli priložnost z njim sodelovati, bo ostal v spominu kot iskriv in dobrohoten lovski tovariš, katerega so odlikovali posebej izostren čut za divjad in naravno okolje, skrb za lovsko pravičnost in neizmerna ljubezen do lovskih psov.

Slava njegovemu spominu.

Pogreb v spremstvu lovcev bo v torek, 19. novembra, ob 14.30 na pokopališču v Gorenji vasi. Od njega se lahko poslovite na dan pogreba, od 10. ure dalje na tamkajšnjem pokopališču. S spoštovanjem do narave, svojci sveče hvaležno odklanjajo.

M. M.

V SPOMIN: Poslovil se je Janez Škrlj – Janko (1948-2024)

  By ,

V petek, 15. novembra slovenska lovska javnost ni mogla verjeti, da se je nenadoma poslovil Janez Škrlj – Janko.

V Lovsko družino Babno Polje je Janko vstopil davnega leta 1976 in ji ostal zvest do konca. Znotraj Lovske družine Babno Polje je zgledno opravljal različne funkcije, največji pečat pa je zapustil kot starešina, ki se je v najtežjih časih za lovsko družino postavil za dobrobit društva in ob pomoči sodelavcev družino dobesedno rešil pred propadom.

Lovci od drugod ne bodo pozabili dveh mednarodnih ‘Lovov dveh dežel’, za katera je dal pobudo, v spominu pa bodo ostala tudi njegova naprezanja za povezovanje s hrvaškimi in koroškimi lovci.

Prejel je številna lovska odlikovanja, tudi na višjih ravneh, največ pa mu je pomenilo častno članstvo v Lovski družini Babno Polje, ki so mu ga podelili leta 2021.

J. W.

In memoriam Ludvik Rituper

  By ,

Z žalostjo sporočamo, da je dne 28. avgusta 2024 zastalo srce našega lovskega tovariša Ludvika Rituperja – Lajčija, člana Upravnega odbora Lovske zveze Slovenije.

Lajči se je rodil 11. septembra 1949 v Ivanjševcih. Leta 1984 je postal član Lovske družine (LD) Prosenjakovci, v kateri je ostal vse do danes. V LD Prosenjakovci je opravljal različne funkcije – od leta 1986 naprej pa vse do danes je bil član Upravnega odbora LD, razen v obdobju med leti 1992 in 1996, ko je bil predsednik disciplinske komisije. V začetnem obdobju je več let opravljal funkcijo tajnika, od leta 1996 naprej pa  je bil starešina LD Prosenjakovci.

Od leta 2002 naprej je bil član Upravnega odbora Zveze lovskih družin Prekmurje in v zvezi je bil aktiven vse do konca življenja. Od leta 2014 do leta 2022 je bil predsednik Zveze lovskih družin Prekmurje, od leta 2022 naprej pa podpredsednik le-te. Poleg omenjenih funkcij v območni zvezi je bil aktiven tudi na nivoju Območnega združenja upravljavcev lovišč Pomurskega Lovsko-upravljavskega območja (LUO), saj je bil od leta 2011 naprej član Izvršnega odbora omenjenega združenja.

Ne nazadnje je bil Lajči do zadnjega dne aktiven tudi krovni organizaciji – Lovski zvezi Slovenije, katere član Upravnega odbora je bil vse od leta 2016.

Lajči je v svoji lovski karieri dosegel veliko in tudi veliko doprinesel ne samo lovstvu v Prekmurju, ampak tudi lovstvu na širšem slovenskem in na mednarodnem področju. Njegova visoka strokovnost, znanje in visoka moralno etična načela so bile vedno glavne odlike našega pokojnega tovariša Ludvika Rituperja.

V tem oziru je bil tudi večkrat odlikovan. Leta 1994 je prejel znak za lovske zasluge, leta 2002 znak za lovske zasluge III. stopnje, leta 2009 znak za lovske zasluge II. stopnje in leta 2014 znak za lovske zasluge I. stopnje. Poleg tega je leta 2018 prejel srebrni znak za kinološke zasluge.

Arpad Köveš, Zveza lovskih družin Prekmurje

V spomin in zadnje slovo sodelavcu in prijatelju Janku Mehletu

  By ,


V ponedeljek 12. avgusta, sredi vročega in na videz dolgočasnega poletja, nas je presunila tragična novica o smrti našega Janka Mehleta.

Mag. Janko Mehle je bil od leta 2002 do 2006 direktor Strokovne službe Lovske zveze Slovenije, nato se je zaposlil Na Zavodu za gozdove (ZGS) kot vodja službe za Lovišča s posebnim namenom (LPN) in kot operativni vodja LPN Ljubljanski vrh ter je to delo opravljal vse do žalostnega avgustovskega ponedeljka …, ko so se po kratki in hudi bolezni za vedno mirno zaprle njegove oči, dva dni preden bi praznoval svoj 58. rojstni dan.

Janko je bil vse od mladosti »človek Narave«, v skrivnosti le-te ga je vpeljal njegov mentor, vzornik, prijatelj in predvsem oče, cenjeni prof. dr. Janez Mehle, dr. vet. med. V skrivnostnih pohodih po naravnem okolju Primorske in predvsem Gorenjske, kjer je družina Mehle bivala v Jankovih mladostnih in malo manj mladostnih letih, ga je naučil »slišati in videti« lepote našega prekrasnega ohranjenega naravnega okolja ter njenih živih delov, kamor so seveda sodile tudi prostoživeče živali. Janko je diplomiral in magistriral na Univerzi v Ljubljani, Biotehniški fakulteti, Oddelku za gozdarstvo in obnovljive naravne vire. Tako je že v času študija gozdarstva (kakopak!) postal navdušen tudi nad trajnostno rabo naravnih virov v obliki upravljanja divjadi. Izbor njegovih delovnih mest ni bil zato nikoli naključen, temu je posvetil po končanem magistrskem študiju celotno poklicno kariero, ki se ni omejila le na 8-urni delavnik, pač pa tudi na ves njegov prosti čas. Divjad in lovstvo sta bila njegovo poslanstvo, njegov »modus vivendi« – način življenja.

Janko je bil mnogo več kot le sodelavec, kolega in prijatelj, svoje delo je opravljal s karizmo in neizmernim znanjem, ki ga je črpal tudi iz znanja tujih jezikov in z mednarodnim sodelovanjem. Njegov način dela je bil njemu svojstven, ponotranjen, za stranskega opazovalca morda celo nekoliko premalo dinamičen, a je znal s svojo strokovnostjo in povsem nekonfliktnim, mirnim stilom, prežetim s svojevrstnim humorjem, na njemu svojstven način doseči vse cilje in rezultate. Pri njem je veljala znana misel »manj je več«. Z njim se preprosto ni bilo moč spreti. Lahko si kot njegov sodelavec imel drugačno, celo popolnoma nasprotno mnenje, a je vedno z mirnostjo in argumenti sklenil s sogovornikom zdrav kompromis, v korist Narave in Ljudi.

Janko je kot izjemen strokovnjak po pooblastilu resornega ministrstva in v imenu svojega delodajalca zastopal ime ZGS leta in leta pri posredovanju znanja s področja divjadi in lovstva na mlajše rodove – lovske pripravnike, ki so opravljali lovski izpit na Zvezi lovskih družin Gorenjske in Zvezi lovskih družin Ljubljana, več kot 15 let je bil član državne izpitne komisije za opravljanje lovsko čuvajskih izpitov, bil je član državne CIC komisije za ocenjevanje trofej velike divjadi ter vse od leta 2019 tudi predsednik sekcije oponašalcev jelenjega rukanja in aktivni sodnik na meddržavnih, državnih in regijskih tekmovanjih s tega področja. V časih njegovega predsednikovanja so člani sekcije iz Slovenije dosegali izjemne rezultate na tekmovanjih v evropskem merilu.

Janka bomo neizmerno strokovno in osebnostno pogrešali, bil je preprosto ČLOVEK do sogovornika, do živali pa je gojil visoko strokoven in nadvse zeleno etičen odnos! Za njegov delovni prispevek smo mu hvaležni, njegov včasih otožni ali pač morda zgolj hudomušni izraz na obrazu pa nam bo ostal v trajnem spominu.

Hvala ti Janko, sodelavec, kolega in mnogim prijatelj, naj ti bo ob tem zadnjem slovesu lahka slovenska gruda, izkoristi pa v svoji post življenjski etapi vsaj zadnjič privilegij izbora najboljših stojišč pri upravljanju z divjadjo daleč tam gori med zvezdami! Nekega dne se zopet snidemo, do takrat pa vemo, da smo s tvojim pogledom od zgoraj na varnem, da paziš na nas in da nas usmerjaš na pravo pot, ki bo poleg ljudi dobra tudi za naravo in živalski svet!

Njegovim najbližjim izrekamo iskreno in globoko sožalje!

Marko Jonozovič

V spomin: mag. Dušan Dougan (1939 – 2023)

  By ,

Zeleno bratovščino je zapustil dolgoletni član Lovske družine (LD) Pernica, ugledni funkcionar območne Lovske zveze Maribor in Lovske zveze Slovenije, mag. Dušan Dougan iz Maribora.

Davnega leta 1957 je postal član LD Pernica in ji ostal zvest vse do smrti 25. junija letos. Lovski kronisti so zapisali, da je bil Dušanu lov tako rekoč položen v zibelko, saj sta bila znana slovenska lovca tudi njegov oče in stric. Oba sta mu bila vzor lovske pravičnosti, srčnosti in plemenitosti. Lovske korenine pa je Dušan podedoval tudi po dedku po mamini strani dr. Milanu Gorišku, ki je bil med prvimi člani Slovenskega lovskega kluba leta 1907 in po ustanovitvi podružnice Slovenskega lovskega društva leta 1921 v Mariboru, prvi predsednik njenega odseka za okraj Sv. Lenart v Slovenskih goricah.

Pri Lenartu je bil njegov ded dr. Gorišek izjemno cenjen in spoštovan kot liberalni politik, uspešen odvetnik, župan in sokolski voditelj. Zgledno je skrbel za svoje zakupno lovišče in bil tudi zelo dober kinolog. Zaradi tega je bil najbrž tudi Dušan izjemno navezan na štirinožne lovske prijatelje, na lovske pse, ki so ga vedno spremljali na lovu ali med njegovimi obhodi lovišča. Tja je v prostem času rad zahajal, pomagal lovskim tovarišem pri gradnji naprav in objektov, pozimi krmil divjad in tudi sicer vedno priskočil na pomoč pri delovnih opravili LD Pernica.

Veljal je  za velikega zagovornika varovanja divjadi in njenega življenjskega okolja in se je odločno zavzemal za njegovo ohranitev. Cenil je strokovno znanje in zagovarjal strokovne rešitve in nova spoznanja lovske in ekološke stroke. Veljal je za lovsko-etičnega in pravičnega lovca in odgovornega varuha narave. Zanj je bil lov vedno stvar velike časti in osebne odgovornosti, kar ga je odlikovalo tudi kot človeka in uglednega pravnika, višjega sodnika in nato še sodnika svetnika Višjega sodišča v Mariboru.

Med lovskimi tovariši v LD Pernica je bil Dušan vedno enak med enakimi. Takoj po vstopu v lovske vrste so mu bile zaupane odgovorne naloge v LD Pernica, kmalu pa še v takratni območni Zvezi lovskih družin (današnji Lovski zvezi) Maribor in tudi v organih Lovske zveze Slovenije. V matični LD je opravljal naloge predsednika disciplinske komisije (1964 do 1970), starešine (1974 do 1981), člana upravnega odbora (1982 do 1984) in predsednika Nadzornega odbora (1984 do 2002). Pri območni Lovski zvezi Maribor je bil član komisije za lovstvo od leta 1967 do 1980, tajnik ZLD Maribor od leta 1967 do leta 1990 in član njenega častnega razsodišča.

Že davnega leta 1967 je postal predavatelj, član predavateljskega aktiva in izpitne komisije ZLD Maribor. Dalj časa je bil celo njen predsednik. Izjemno vlogo je opravil tudi pri organizaciji in izvedbi velike mednarodne lovske razstave leta 1972 v Mariboru. Kot dolgoletni lovski funkcionar v mariborski območni lovski zvezi je zaključil ustvarjalno delovanje v mandatnem obdobju 2013–2017 kot član pravno-statutarne komisije LZ Maribor.

Vestno in odgovorno je opravljal številne naloge in funkcije v Lovski Zvezi Slovenije. Bil je član njenega samoupravnega sodišča (od 1980 do 1992) in med leti od 1993 do 2001 predsednik komisije LZS za organizacijska in pravna vprašanja. V tem času je bil tudi ekspertni član Mednarodnega sveta za lovstvo in varovanje divjadi (CIC) in član komisije LZS za pripravo nove lovske zakonodaje pri Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Slovenije. Član Izvršnega odbora LZS je bil med leti 1988 – 1993 in nato med leti 1993 – 2001. V tem obdobju je veliko pomagal pri oblikovanju nekaterih zakonskih rešitev za  novi lovski zakon in sodeloval pri nastajanju novih normativnih aktov za delovanje LZS v samostojni slovenski državi.

Kljub mnogoterim funkcijam v območni LZ Maribor in v LZS je Dušan ostal aktiven tudi v matični LD Pernica. S svojim zvestim štirinožnim prijateljem je zelo rad zahajal v lovišče in dokler mu je dopuščalo zdravje se je rad udeleževal skupnih jesenskih lovov in druženj z lovskimi tovariši. Njegov moto do konca bogatega lovskega udejstvovanja je bil: »Bodi lovsko pravičen, lovi v skladu z zakonom, etiko in osebno vestjo.« Za Dušana je bil Etični kodeks slovenskega lovca svetinja in zato je bil mladim lovcem svetel vzor pri negovanju in utrjevanju lovske tradicije, etike in kulture.

LZS ga je za njegovo predano delo v lovski organizaciji odlikovala z znakom za lovske zasluge in redom III., II. in I. stopnje. Prejel je tudi jubilejni znak LZS za 60 let članstva v zeleni bratovščini. Za kinološko udejstvovanje je prejel srebrni red za kinološke zasluge, zlati znak za kinološke zasluge in red za kinološke zasluge II. stopnje. LD Pernica mu je podelila družinsko priznanje, LZ Maribor pa Priznanje in Plaketo Lovske zveze Maribor za neprecenljivi osebni prispevek k utrjevanju lovske organizacije na Štajerskem.

Ohranili ga bomo v lepem spominu.

dr. Marjan Toš, Lovska zveza Maribor

Za vedno se je poslovil Slobodan Tatalovič, predsednik Razsodišča LZS

  By ,

V ponedeljek popoldan, 5. junija 2023, je prenehalo biti srce našega dragega lovskega tovariša Slobodana Tataloviča, cenjenega in spoštovanega predsednika Razsodišča Lovske zveze Slovenije. 

Slobodan, rojen leta 1950, je bil aktiven in vzoren lovec v Lovski družini Vurmat, zato so ga predlagali na različne funkcije v OZLD Maribor, tam so ugotovili njegov potencial in ga v letu 2020 predlagali v Razsodišče LZS, kamor je bil tudi izvoljen. Člani Razsodišča LZS smo že na prvi seji spoznali njegovo sposobnost za strokovno  vodenje ter ga soglasno izvolili za predsednika.

Slobodan se je kot strokovnjak z različnih področij tudi te funkcije lotil z vsem spoštovanjem in vnemo. Pandemija covid-19 nam je oteževala delovanje. V tem času se nismo mogli sestajati, kot bi si želeli. Kljub temu je Slobodan znal ubrati pot, ki nas je povezovala – delovali smo preko telefonskih pogovorov in e-pošte. Kljub težavam, je kot predsednik deloval korektno, pozitivno in povezovalno.

Konec lanskega leta je bilo najhuje. Takrat je Upravni odbor LZS pripravil predlog sprememb pravil in želel ukiniti Razsodišče LZS.  Slobodan je pokazal svojo strokovnost in sposobnost, ki smo ju člani Razsodišča LZS spoznali že ob začetku, in ugotovili, da je bila izbira predsednika prava. Zahtevali smo sejo s predsednikom LZS in sprejeli določene sklepe. Najpomembnejša zahteva pa je bila, da se tak organ, kot je Razsodišče, ne more in ne sme ukiniti. Tako je z našo pomočjo pripravil prispevek v zvezi z ukinitvijo Razsodišča. Prispevek je bil objavljen v junijski številki revije Lovec. Žal mu zdravje ni omogočilo, da bi članek lahko prebral, kot si je želel.

Kljub aktivnosti v lovstvu, si bil aktiven vsa ta leta tudi v politiki in si v svoji občini ustvaril zelo veliko dobrega za tvoje občane. Za teboj bo ostala velika praznina. Vsi občani in lovci na vseh nivojih Lovske zveze Slovenije te bomo pogrešali. Člani Razsodišča pa bomo do konca mandata delovali po poti, ki si jo začrtal.

Dragi naš Slobodan, počivaj v miru!                                                                                            

Člani Razsodišča LZS   

V spomin: Milan Velkovrh (1950 – 2022)

  By ,

Z žalostjo sporočamo, da nas je nenadoma zapustil Milan Velkovrh, član Upravnega odbora Lovske zveze Slovenije in predsednik Komisije za priznanja in odlikovanja Lovske zveze Slovenije.

Milan Velkovrh se je v lovske vrste vpisal leta 1974, kot pripravnik v Lovski družini Dobrova. Po opravljenem lovskem izpitu je svoje znanje nenehno nadgrajeval na številnih izobraževanjih in usposabljanjih; leta 1984 je opravil izpit za lovskega čuvaja, bil je strelski sodnik in mentor pripravnikom.

V LD Dobrova je opravljal najodgovornejše funkcije: kot starešina, tajnik, član upravnega odbora, kot predsednik in član različnih komisij. Od leta 2020 je bil tudi član LD Trojane – Ožbolt, kjer je do zadnjega aktivno opravljal delo tajnika in informatika ter lovskega čuvaja.

Milan je bil dolgoletni tajnik Zveze lovskih družin Ljubljana, do zadnjega trenutka pa je opravljal delo predsednika Komisije za priznanja in odlikovanja LZS in člana Upravnega odbora LZS. Za svoje delo je med drugim prejel zlati red za lovske zasluge LZS (2012) in priznanje OLZ II. (2019).

Ob boleči izgubi v imenu Lovske zveze Slovenije izrekamo iskreno sožalje njegovim bližnjim.

V spomin: Đuro Dečak (1952 – 2022)

  By ,

Po kratki in hudi bolezni je v 71. letu starosti preminil predsednik Hrvaške lovske zveze Đuro Dečak, ki je zvezo vodil vse od leta 1998.

Foto: Hrvaška lovska zveza

Đuro Dečak je lovec postal leta 1975, ko je pri 23 letih opravil lovski izpit. Prelomnica, ki bo zaznamovala hrvaško lovstvo je leto 1998, ko je Dečak postal predsednik Hrvaške lovske zveze, svojo funkcijo pa je opravljal do smrti. Hrvaški lovci so mu zaupali šest zaporednih mandatov. Dečak je bil predsednik z najdaljšim stažem v vseh 97 letih obstoja Hrvaške lovske zveze.

Hrvaško lovsko zvezo, ki združuje več kot 65.000 lovcev in več kot 1.100 lovskih društev, je tako vodil kar 24 let. Hrvaška lovska zveza je pod njegovim vodstvom članica mednarodnih lovskih združenj CIC in FACE. S svojim delom je izboljšal hrvaško lovstvo in ga popeljal v novo tisočletje in v Evropsko unijo s promocijo lovske tradicije in etike.

Od vsega začetka je sodeloval pri obrambi Hrvaške, leta 1991 ga je aretirala JNA. Po izpustitvi 22. maja 1991 je postal častnik hrvaške vojske, organiziral obrambo Hrvaške in postal poveljnik sektorja Pakrac, nato pa poveljeval 127. Virovitiški brigadi. Bil je načelnik pehote HV, leta 1992 je bil imenovan za načelnika II. vojaško okrožje Đakovo. Za prefekta je bil izvoljen leta 1997, leto pozneje je postal predsednik Hrvaške lovske zveze, leta 2000 je bil ponovno izvoljen v hrvaški sabor, kjer je opravljal funkcijo predsednika saborskega odbora za vojne veterane. Dolga leta je bil predsednik Zveze prostovoljcev in veteranov domovinske vojne.

Povzeto po zapisu Hrvaške lovske zveze

V spomin: FRANC AVBERŠEK (1947 – 2022)

  By ,

V 75. letu starosti je umrl nekdanji predsednik Lovske zveze Slovenije, gospodarstvenik in politik mag. Franc Avberšek iz Velenja. Med lovci v lokalnem in širšem slovenskem prostoru je bil izredno spoštovan in cenjen lovski tovariš, iskren prijatelj in preudaren lovski funkcionar.

Franc Avberšek. Vir: knjiga Zeleno, srčno, častno in odgovorno

Avberšek je postal član lovske organizacije leta 1975 kot pripravnik v Lovski družini Velenje. Po opravljenem lovskem izpitu je nadaljeval strokovno izobraževanje v okviru nekdanje Dopisne šole za lovske tehnike pri Lovski zvezi Slovenije in ga tudi uspešno zaključil ter si leta 1979 pridobil naziv lovskega tehnika, zdajšnjega lovskega mojstra. V LD Velenje je opravljal najodgovornejše funkcije: njen starešina je bil med letoma 1986 in 1987 ter 1996 in 2003, med letoma 1992 in 1995 pa gospodar družine ter njen strelski referent.

Poleg omenjenih funkcij je bil zelo dejaven pri delu z mladimi, saj je kot predavatelj skušal približati lovstvo kot dejavnost osnovnošolski mladini in otrokom v vrtcih. Bil je predsednik organizacijskega odbora lovske razstave Življenje v naravi, ki je bila leta 1988 zelo odmevna v slovenskem prostoru, prav tako je bil predsednik organizacijskega odbora omenjene lovske razstave tudi leta 1993. Deloval je v lovskem strelstvu in leta 1980 organiziral zdaj že tradicionalno strelsko prireditev za pokal XIV. divizije. Bil je tudi pobudnik in urednik Zbornikov ob 35- in 50-letnici LD Velenje.

Franc Avberšek. Vir: knjiga Zeleno, srčno, častno in odgovorno

Zaradi svojih organizacijskih sposobnosti je v LD organiziral in vodil številne družabne večere ter izlete za člane LD in njihove družinske člane. Nepozabno je tudi njegovo vodenje lovskih krstov in lovskega ropota. Mag. Franc Avberšek je vedno izredno cenil in spoštoval slehernega lovca, zato je tudi svetel vzor mlajšim lovcem. Kljub bolezni in invalidnosti je bil vedno pripravljen pomagati z nasveti in lepo besedo. Zaradi njegovega odnosa do narave, stvarstva, lova in lovcev mu je LD Velenje leta 2017 podelila najvišje priznanje LD, naziv častnega člana.

Franc Avberšek. Vir: knjiga Zeleno, srčno, častno in odgovorno

Poleg udejstvovanja v matični LD Velenje je kmalu začel delovati tudi v območni Savinjsko-Kozjanski zvezi lovskih družin Celje. Med letoma 1976 in 1980 je bil član njene komisije za izobraževanje  ter med letoma 1976 in 1983 član Upravnega odbora SK ZLD Celje; več let jo je vodil tudi kot predsednik.

Za predsednika LZS je bil izvoljen na rednem občnem zboru LZS junija 1993 v Lenartu in je slovensko lovsko organizacijo je vodil vse do konca mandata leta 1997. Med letoma 1997 in 2001 je ostal član njenega Upravnega odbora, nato pa je do leta 2016 deloval v njenih strokovnih komisijah, nazadnje v obdobju 2012 do 2016 v komisiji Mladi in lovstvo. Mag. Franc Avberšek je vodil LZS v zahtevnih razmerah po občutnih političnih in družbenih spremembah v Sloveniji po njeni osamosvojitvi leta 1991. Čeprav je bil politik, ni dopustil politizacije v organizaciji in je bil zelo preudaren pri vseh poskusih poseganja nekaterih političnih strank v lovsko problematiko.

Slovenski lovci ga bomo ohranili v lepem spominu.

dr. Marjan Toš

Zapustil nas je legendarni Maks Konečnik

  By ,

Zapustil nas je legendarni poklicni lovec Maks (Maksimilijan) Konečnik.

Akterji prve naselitve risa pred vilo Zlatorog ob 30 obletnici naselitve: mag. Janez Černač, Ciril Štrumbelj, Cilka Konečnik, Lado Švigelj, Janez Čop in Maks Konečnik (z leve proti desni). Foto: Gregor Bolčina

Lov mu je bil položen že v zibelko, ki ga je prvič zazibala 11. 10. 1927 na Koroškem v Gradišču pri Slovenj Gradcu. Med lovske vrste je vstopil leta 1949. Strast do lova ga je vodila na Kočevsko, kjer je bil do upokojitve poklicni lovec v takratnem gojitvenem lovišču Medved Kočevje.

Za svoje nesebično delo je ob proslavi 100. obletnice Lovske zveze Slovenije, 27. 10. 2007 prejel posebno priznanje za prispevek k slovenskemu lovstvu.

Spomin na Maksa bo ostal še dolgo živ v srcih številnih lovcev Evrope.

Gregor Bolčina

Zapustila nas je Sely de Brea Šubic

  By ,

Razžalostila nas je žalostna novica, da nas je včeraj, 2. novembra, nenadoma zapustila naša lovska tovarišica Sely de Brea Šubic.

Vedno vedra in čila Sely nam je poleg osebnega vtisa dobre in poduhovljene osebe zapustila tudi številne sledi s svojim strokovnim delom v lovstvu.

Poleg aktivnega dela na področju izobraževanja, kot podpredsednica komisije Lovske zveze Slovenije in predsednica komisije pri Zvezi lovskih družin Gorenjske, se jo bomo številni lovci spominjali tudi kot predavateljice, saj je bila dolga leta članica predavateljskega aktiva za lovskočuvajske tečaje.

Neizbrisno sled je pustila kot soavtorica priročnika Divjad in lovstvo ter avtorica priročnika Mentor in lovski pripravnik.

V slovenskem lovskem prostoru bo spomin na našo Sely še dolgo živ.

Gregor Bolčina

Zapustil nas je lovski tovariš Jurij Mikuletič

  By ,

Nenadoma in popolnoma nepričakovano nas je zapustil naš lovski tovariš Jurij Mikuletič.

Foto: Jurij Mikuletič

Sicer doktor veterinarske medicine, je v slovenskem lovskem in umetniškem prostoru zapustil neizbrisne sledi kot izreden slikar – animalist. Njegov umetniški dar nam je v sozvočju s poklicnim poznavanjem anatomije in lovskim poznavanjem obnašanja divjih živali, zapustil številne podobe divjih živali.

Nekoliko starejši lovci se spomnimo njegovih upodobitev, ki so pred leti zaljšale skoraj vsako številko našega glasila Lovec. Zadnjič nas je z oljno podobo jelena razveselil na naslovnici jubilejne številke Lovca januarja 2020.

Ob njegovi nenadni smrti izrekamo iskrene sožalje njegovim najbližjim.

G. B.

V spomin Jaroslavu Papu – lovcu in naravoslovnemu fotografu

  By ,

Šestnajstega avgusta 2021 je v lovišču Bački Monošter pri Somboru (Srbija)  nenadoma umrl naš lovski prijatelj in vrhunski naravoslovni fotograf Jaroslav Pap, dolgoletni sodelavec uredništva Lovec in avtor premnogih objavljenih kakovostnih fotografij divjadi, ki so bile vse posnete v prosti naravi, pretežno v Podonavju in Vojvodini.

Foto: Jaroslav Pap – arhiv Lovca

Tudi svoj zadnji dan življenja je bil sredi dela, ki ga je najraje in poklicno opravljal – fotografiral je jelenjad v ruku. Kot že 40 let, ga je tudi to sezono posebej vleklo v naravo, fotografsko dokumentirati paritveno vedenje navadne jelenjadi in prisluhniti mogočnemu rukanju podonavskih jelenov.

Jaroslav, Jaro, kot smo ga klicali lovski tovariši, je bil vedno zanesljiv in skromen sodelavec, ki je zapustil globoko sled v lovski in naravoslovni fotografiji.

Jaroslava žal ni več. Pogrešali ga bomo in se ga spominjali. Njegov blagohotni lik nam bo vsem, ki smo ga poznali, hipoma oživel ob pogledu na vsak njegov  izvrsten posnetek  divjadi, ki ga bomo lahko še zagledali v Lovcu. Kot nesebičnež in fotografski perfekcionist nam je zaupal v uporabo veliko svojega minulega dela, ki nam bo nadomeščalo njegovo odsotnost.

Boris Leskovic 

Prispevek bo v celoti objavljen v prihodnji številki Lovca.

Acotu v slovo

  By ,

Kot strel je odjeknila vest, da nas je po dolgi, kruti bolezni zapustil Aco Rebernik.

Aco Rebernik, iz osebnega arhiva

Aco je bil lovec, ki je z vso predanostjo deloval v vseh vejah lovstva. Ko v mislih naštevamo, da je bil odličen strelec, dejaven kot kinolog, rukač, mentor, dejaven tudi v dobrodelnosti in še veliko več. Bil je velik poznavalec in zaščitnik narave in njenega življa, čemur je posvetil vse svoje življenje. Kot izjemen sogovornik in človek je v lovski organizaciji zapustil veliko praznino.

Dragi Aco,

kruta bolezen te je po dolgem boju, ob polni zavesti, oropala vsega, kar imaš rad. Preden si vedoč predal svoj boj, čisto na koncu, ko si moral zapustiti ta svet, si mogoče zaznal, da te tudi gori potrebujejo. S svojo pojavo si poskrbel, da trenutki s teboj nikoli ne morejo preiti v pozabo. Znal si gledati s srcem in dušo, v nas si zaznal tisto globlje in bistveno. Dokler se ponovno ne snidemo in nam zaigraš s svojo harmoniko, naj ti Diana v večnih loviščih nameni dober štant.

Ljubo Drobnič in Štefan Gorenčič

Vladu v spomin

  By

V častitljivi starosti 99 let nas je zapustil Vlado Pfeifer iz Murske Sobote.

Vlado Pfeifer

Lov, narava in veselje do lovske kinologije so mu bili položeni že v zibelko. Dedek in stric sta imela na Krškem polju pri Leskovcu, od koder Vlado izhaja, v zakupu lovišče, za katerega je skrbel poklicni lovski čuvaj. Pri hiši je bil zmeraj tudi lovski pes ptičar. Vlado mi je povedal, da so izjemno skrb posvečali gojitvi male divjadi. V lovišče so že takrat izpuščali poljske jerebice, ki so jih kupovali v takrat evropsko znanem vzrejališču grofa Bombelesa, v Zelendvoru na Hrvaškem.

Po drugi svetovni vojni, v kateri je bil kot partizan udeležen od vsega začetka, in zaključenem študiju ekonomije, sta z ženo dr. Leo Talanyi Pfeifer prišla službovat v Prekmurje. Tam je Vlado kot lovec in kinolog nadaljeval svoje aktivno – plodno delo. Bil je pobudnik ustanovitve Podružnice društva ljubiteljev ptičarjev za Pomurje in Podravje. Na njegovo pobudo smo v skladu z matičnimi organizacijami za nemške ptičarje, pričeli prirejati preizkušnje ptičarjev v vodnem delu. Slednje zato, ker so v »ljubljanski kinologiji« po smrti Vladimirja Pleničarja pozabili, da je eden temeljnih preizkusov trdnosti značaja psa prav temeljit preizkus  v vodnem delu!

Po začetku šestdesetih let, ko sem bil že sam vpet v ptičarsko kinologijo, so na nivoju takratne Jugoslavije sprejeli ptičarske pravilnike, ki niso imeli skoraj nič skupnega s strokovnim nivojem vzrejnih preizkušenj matičnih pasemskih organizacij. Spet je bil Vlado tisti, ki je ob naši podpori pristopil k prevajanju, sprejemu in izdaji pravilnikov o preizkušnjah dela ptičarjev, kot jih imajo v Nemčiji in večini lovsko in kinološko naprednih evropskih državah.

Na nivoju kinološke zveze Jugoslavije je dosegel, da smo v Sloveniji uporabljali te strokovno utemeljene pravilnike. Kot vizionar ptičarske kinologije je ob jubileju Zveze lovskih družin Prekmurja leta 1972 organiziral vsestransko uporabnostno preizkušnjo ptičarjev in s tem prekinil skoraj dvajsetletno mrtvilo na tem področju. Kot glavnega sodnika je povabil Bogdana Sežuna, ki je poskrbel za strokovno neoporečen potek preizkušnje.

Vlado je kot sposoben in mednarodno priznan ekonomist navezal stike z najvidnejšimi osebnostmi ptičarske kinologije v Nemčiji. Za sodnika na eni od mednarodnih razstav v Zagrebu je pripeljal predsednika Zveze nemških kratkodlakih ptičarje Nemčije dr. Bichaima. Leta 1984 je ob sodelovanju vodilnih pri Zvezi nemških žimavcev Nemčije, v Pomurju organiziral prvo mednarodno vsestransko preizkušnjo ptičarjev. V naslednjih letih je preizkušnja dobila naziv V.U.P. ptičarjev za Panonski lovski pokal, ki je bila ob svojem višku priznana kot Vsestranska uporabnostna preizkušnja Svetovne zveze nemških žimavcev.

Pri teh preizkušnjah ni šlo le za tekmovanje, pač pa smo ob njih navezali najpristnejše stike z najeminentnejšimi rejci, vodniki in kinološkimi sodniki. Redni udeleženci so bili nemški glavni vzrejni referent za NŽ Georg Greler, baron Redvitz, Georg Mendte, Hans Karsten in rejec ene najbolj znanih psarn von Donaueck g. Steinberger, iz Avstrije Herbert Plosch in mnogi drugi …

Rezultat tega sodelovanja je bil, da smo lahko nabavljali pse iz njihovih najboljših vzrejnih linij. Uspešno pa smo se začeli udeleževati njihovih najzahtevnejših preizkušenj. Pri vsem navedenem pa gre največja zahvala Vladu za to, da nas je, vsaj nekatere naučil, da morata biti pri lovski kinologiji na prvem mestu strokovnost in poštenost. Nič kolikokrat je v svojih strokovnih razpravah poudarjal, da denar ne sme vplivati na nivo strokovnega dela v lovski kinologiji. Rekel je: »Ko boste lovsko kinologijo pričeli gledati in vrednotiti skozi denar, jo boste uničili!«

Spoštovani Vlado, te tvoje misli so me in me še zmeraj vodijo po poteh lovske kinologije. Postajajo pa vse bolj zavite in izkrivljene in po svoje sem nekako pomirjen, da ti jih ni treba več gledati.

Vojko Pireher