Zapustil nas je legendarni Maks Konečnik

Zapustil nas je legendarni poklicni lovec Maks (Maksimilijan) Konečnik.

Akterji prve naselitve risa pred vilo Zlatorog ob 30 obletnici naselitve: mag. Janez Černač, Ciril Štrumbelj, Cilka Konečnik, Lado Švigelj, Janez Čop in Maks Konečnik (z leve proti desni). Foto: Gregor Bolčina

Lov mu je bil položen že v zibelko, ki ga je prvič zazibala 11. 10. 1927 na Koroškem v Gradišču pri Slovenj Gradcu. Med lovske vrste je vstopil leta 1949. Strast do lova ga je vodila na Kočevsko, kjer je bil do upokojitve poklicni lovec v takratnem gojitvenem lovišču Medved Kočevje.

Za svoje nesebično delo je ob proslavi 100. obletnice Lovske zveze Slovenije, 27. 10. 2007 prejel posebno priznanje za prispevek k slovenskemu lovstvu.

Spomin na Maksa bo ostal še dolgo živ v srcih številnih lovcev Evrope.

Gregor Bolčina

Zapustila nas je Sely de Brea Šubic

Razžalostila nas je žalostna novica, da nas je včeraj, 2. novembra, nenadoma zapustila naša lovska tovarišica Sely de Brea Šubic.

Vedno vedra in čila Sely nam je poleg osebnega vtisa dobre in poduhovljene osebe zapustila tudi številne sledi s svojim strokovnim delom v lovstvu.

Poleg aktivnega dela na področju izobraževanja, kot podpredsednica komisije Lovske zveze Slovenije in predsednica komisije pri Zvezi lovskih družin Gorenjske, se jo bomo številni lovci spominjali tudi kot predavateljice, saj je bila dolga leta članica predavateljskega aktiva za lovskočuvajske tečaje.

Neizbrisno sled je pustila kot soavtorica priročnika Divjad in lovstvo ter avtorica priročnika Mentor in lovski pripravnik.

V slovenskem lovskem prostoru bo spomin na našo Sely še dolgo živ.

Gregor Bolčina

Zapustil nas je lovski tovariš Jurij Mikuletič

Nenadoma in popolnoma nepričakovano nas je zapustil naš lovski tovariš Jurij Mikuletič.

Foto: Jurij Mikuletič

Sicer doktor veterinarske medicine, je v slovenskem lovskem in umetniškem prostoru zapustil neizbrisne sledi kot izreden slikar – animalist. Njegov umetniški dar nam je v sozvočju s poklicnim poznavanjem anatomije in lovskim poznavanjem obnašanja divjih živali, zapustil številne podobe divjih živali.

Nekoliko starejši lovci se spomnimo njegovih upodobitev, ki so pred leti zaljšale skoraj vsako številko našega glasila Lovec. Zadnjič nas je z oljno podobo jelena razveselil na naslovnici jubilejne številke Lovca januarja 2020.

Ob njegovi nenadni smrti izrekamo iskrene sožalje njegovim najbližjim.

G. B.

V spomin Jaroslavu Papu – lovcu in naravoslovnemu fotografu

Šestnajstega avgusta 2021 je v lovišču Bački Monošter pri Somboru (Srbija)  nenadoma umrl naš lovski prijatelj in vrhunski naravoslovni fotograf Jaroslav Pap, dolgoletni sodelavec uredništva Lovec in avtor premnogih objavljenih kakovostnih fotografij divjadi, ki so bile vse posnete v prosti naravi, pretežno v Podonavju in Vojvodini.

Foto: Jaroslav Pap – arhiv Lovca

Tudi svoj zadnji dan življenja je bil sredi dela, ki ga je najraje in poklicno opravljal – fotografiral je jelenjad v ruku. Kot že 40 let, ga je tudi to sezono posebej vleklo v naravo, fotografsko dokumentirati paritveno vedenje navadne jelenjadi in prisluhniti mogočnemu rukanju podonavskih jelenov.

Jaroslav, Jaro, kot smo ga klicali lovski tovariši, je bil vedno zanesljiv in skromen sodelavec, ki je zapustil globoko sled v lovski in naravoslovni fotografiji.

Jaroslava žal ni več. Pogrešali ga bomo in se ga spominjali. Njegov blagohotni lik nam bo vsem, ki smo ga poznali, hipoma oživel ob pogledu na vsak njegov  izvrsten posnetek  divjadi, ki ga bomo lahko še zagledali v Lovcu. Kot nesebičnež in fotografski perfekcionist nam je zaupal v uporabo veliko svojega minulega dela, ki nam bo nadomeščalo njegovo odsotnost.

Boris Leskovic 

Prispevek bo v celoti objavljen v prihodnji številki Lovca.

Acotu v slovo

Kot strel je odjeknila vest, da nas je po dolgi, kruti bolezni zapustil Aco Rebernik.

Aco Rebernik, iz osebnega arhiva

Aco je bil lovec, ki je z vso predanostjo deloval v vseh vejah lovstva. Ko v mislih naštevamo, da je bil odličen strelec, dejaven kot kinolog, rukač, mentor, dejaven tudi v dobrodelnosti in še veliko več. Bil je velik poznavalec in zaščitnik narave in njenega življa, čemur je posvetil vse svoje življenje. Kot izjemen sogovornik in človek je v lovski organizaciji zapustil veliko praznino.

Dragi Aco,

kruta bolezen te je po dolgem boju, ob polni zavesti, oropala vsega, kar imaš rad. Preden si vedoč predal svoj boj, čisto na koncu, ko si moral zapustiti ta svet, si mogoče zaznal, da te tudi gori potrebujejo. S svojo pojavo si poskrbel, da trenutki s teboj nikoli ne morejo preiti v pozabo. Znal si gledati s srcem in dušo, v nas si zaznal tisto globlje in bistveno. Dokler se ponovno ne snidemo in nam zaigraš s svojo harmoniko, naj ti Diana v večnih loviščih nameni dober štant.

Ljubo Drobnič in Štefan Gorenčič

Vladu v spomin

V častitljivi starosti 99 let nas je zapustil Vlado Pfeifer iz Murske Sobote.

Vlado Pfeifer

Lov, narava in veselje do lovske kinologije so mu bili položeni že v zibelko. Dedek in stric sta imela na Krškem polju pri Leskovcu, od koder Vlado izhaja, v zakupu lovišče, za katerega je skrbel poklicni lovski čuvaj. Pri hiši je bil zmeraj tudi lovski pes ptičar. Vlado mi je povedal, da so izjemno skrb posvečali gojitvi male divjadi. V lovišče so že takrat izpuščali poljske jerebice, ki so jih kupovali v takrat evropsko znanem vzrejališču grofa Bombelesa, v Zelendvoru na Hrvaškem.

Po drugi svetovni vojni, v kateri je bil kot partizan udeležen od vsega začetka, in zaključenem študiju ekonomije, sta z ženo dr. Leo Talanyi Pfeifer prišla službovat v Prekmurje. Tam je Vlado kot lovec in kinolog nadaljeval svoje aktivno – plodno delo. Bil je pobudnik ustanovitve Podružnice društva ljubiteljev ptičarjev za Pomurje in Podravje. Na njegovo pobudo smo v skladu z matičnimi organizacijami za nemške ptičarje, pričeli prirejati preizkušnje ptičarjev v vodnem delu. Slednje zato, ker so v »ljubljanski kinologiji« po smrti Vladimirja Pleničarja pozabili, da je eden temeljnih preizkusov trdnosti značaja psa prav temeljit preizkus  v vodnem delu!

Po začetku šestdesetih let, ko sem bil že sam vpet v ptičarsko kinologijo, so na nivoju takratne Jugoslavije sprejeli ptičarske pravilnike, ki niso imeli skoraj nič skupnega s strokovnim nivojem vzrejnih preizkušenj matičnih pasemskih organizacij. Spet je bil Vlado tisti, ki je ob naši podpori pristopil k prevajanju, sprejemu in izdaji pravilnikov o preizkušnjah dela ptičarjev, kot jih imajo v Nemčiji in večini lovsko in kinološko naprednih evropskih državah.

Na nivoju kinološke zveze Jugoslavije je dosegel, da smo v Sloveniji uporabljali te strokovno utemeljene pravilnike. Kot vizionar ptičarske kinologije je ob jubileju Zveze lovskih družin Prekmurja leta 1972 organiziral vsestransko uporabnostno preizkušnjo ptičarjev in s tem prekinil skoraj dvajsetletno mrtvilo na tem področju. Kot glavnega sodnika je povabil Bogdana Sežuna, ki je poskrbel za strokovno neoporečen potek preizkušnje.

Vlado je kot sposoben in mednarodno priznan ekonomist navezal stike z najvidnejšimi osebnostmi ptičarske kinologije v Nemčiji. Za sodnika na eni od mednarodnih razstav v Zagrebu je pripeljal predsednika Zveze nemških kratkodlakih ptičarje Nemčije dr. Bichaima. Leta 1984 je ob sodelovanju vodilnih pri Zvezi nemških žimavcev Nemčije, v Pomurju organiziral prvo mednarodno vsestransko preizkušnjo ptičarjev. V naslednjih letih je preizkušnja dobila naziv V.U.P. ptičarjev za Panonski lovski pokal, ki je bila ob svojem višku priznana kot Vsestranska uporabnostna preizkušnja Svetovne zveze nemških žimavcev.

Pri teh preizkušnjah ni šlo le za tekmovanje, pač pa smo ob njih navezali najpristnejše stike z najeminentnejšimi rejci, vodniki in kinološkimi sodniki. Redni udeleženci so bili nemški glavni vzrejni referent za NŽ Georg Greler, baron Redvitz, Georg Mendte, Hans Karsten in rejec ene najbolj znanih psarn von Donaueck g. Steinberger, iz Avstrije Herbert Plosch in mnogi drugi …

Rezultat tega sodelovanja je bil, da smo lahko nabavljali pse iz njihovih najboljših vzrejnih linij. Uspešno pa smo se začeli udeleževati njihovih najzahtevnejših preizkušenj. Pri vsem navedenem pa gre največja zahvala Vladu za to, da nas je, vsaj nekatere naučil, da morata biti pri lovski kinologiji na prvem mestu strokovnost in poštenost. Nič kolikokrat je v svojih strokovnih razpravah poudarjal, da denar ne sme vplivati na nivo strokovnega dela v lovski kinologiji. Rekel je: »Ko boste lovsko kinologijo pričeli gledati in vrednotiti skozi denar, jo boste uničili!«

Spoštovani Vlado, te tvoje misli so me in me še zmeraj vodijo po poteh lovske kinologije. Postajajo pa vse bolj zavite in izkrivljene in po svoje sem nekako pomirjen, da ti jih ni treba več gledati.

Vojko Pireher