Oznaka: Sv. Hubert

Sv. Hubert je zelo rad hodil na lov in sprva ni želel, da bi “dolgočasna” maša motila njegove nedeljske pustolovščine. Hubert je bil tako zasvojen z lovom, da se je v gozd odpravil celo na veliki petek. Ko so se vsi drugi v cerkvi spominjali Jezusove žrtve na križu, je sv. Hubert že lovil svojo naslednjo trofejo.

Hubert, plemič, ki sta mu žena in edini otrok kmalu umrla, se je, da bi pozabil na žalost in bolečino, pogosto zatekal v gozd ter iskal tolažbo in razvedrilo v lovu. Postal je tako navdušen lovec, da se je celo na sam veliki petek, medtem ko so drugi šli v cerkev, odpravil nad jelena. Ko ga je preganjal, se je na neki gozdni jasi jelen obrnil k njemu, med rogovjem pa se je zalesketal križ. Hubert je od začudenja obstal, glas, ki je prihajal od jelena, pa mu je rekel: »Hubert, če se ne spreobrneš h Gospodu, boš padel v pekel.«

Hubert je glas vzel resno, poiskal maastrichtskega škofa in se zaupal njegovemu vodstvu. Škof, sv. Lambert, je Huberta posvetil v duhovnika, nato pa ga kot oznanjevalca vere poslal v Brabant in Ardene. Ljudstvu se je tako priljubil, da so ga kmalu imenovali »apostol Ardenov.« Ko so škofa okoli leta 705 umorili, so za njegovega naslednika izvolili in imenovali Huberta. Hubert, ki je svojega učitelja Lamberta zelo cenil in spoštoval, je v Liegeu, kraju, kjer je pretrpel mučeniško smrt, sezidal cerkev in vanjo prenesel svetnikove kosti. Pozneje je tja prenesel še škofijski sedež in nekdaj nepomembno vas spremenil v cvetoče mesto. Hubert je tudi kot škof nadaljeval svoje misijonsko delo[1].

Njegovo ime je skrajšana oblika iz Hugbert oz. Huguberaht, ki je zloženo iz starovisokonemških besed hugu »um, razum, pamet« in beraht »bleščeč, slaven«. Gre torej za »bleščeč um«. Rodil se je okoli leta 655 v Akvitaniji v Franciji, umrl pa 30. maja 727 v Tervuernu v Belgiji. Po legendi izvira iz akvitanske plemiške rodbine. Bil je najstarejši sin akvitanskega vojvode Bertranda, vnuk Kariberta, toulouškega kralja. Poročil se je s Floribano, hčerko grofa Dagoberta, ki je umrla na porodu edinega sina[2].

Sv. Hubert je zavetnik Ardenov, škofije Liege; lovcev in strelcev, mesarjev, krznarjev, strugarjev, optikov, kovinarjev, livarjev, izdelovalcev matematičnih naprav, matematikov in izdelovalcev kraguljčkov, lovskih psov, proti pasjemu ugrizu, steklini, kačjemu piku, proti strahu pred vodo. Štejejo ga med priprošnjike v sili. Običajno nosi škofovsko oblačilo, ob sebi ima večinoma pse in lovski rog, lahko tudi knjigo in križ; nepogrešljivo pa je tudi jelenje rogovje oz. kar jelen sam.

Sv. Hubert goduje 3. novembra (v nekaterih koledarjih tudi 30. maja). Na Slovenskem velja za velikega zavetnika zelene bratovščine. Mnoge lovske družine njemu v čast prirejajo Hubertove sv. maše. 

V petek, 3. novembra, bo ob 18. uri, Hubertova sv. maša prvič tudi v mariborski stolnici sv. Janeza Krstnika. Prireja jo Lovska zveza Maribor in to ne le v čast sv. Hubertu, pač pa tudi v trajen spomin na 52 umrlih štajerskih lovcev, ki v času epidemije covida-19 niso mogli imeti lovskega pogreba.

Pripravil: dr. Marjan Toš

[1] www.svetniki.org./sveti Hubert iz Maastrichta, plemič, vdovec, škof/, članek z dne 1. 11. 2023

[2] www.druzina.s/clanek/hubert z dne 1.11. 2023 in www.museum.ms/collection/; albrechtDürer. O sv. Hubertu je bila objavljena zelo zanimiva podoba v reviji Dom in svet, letnik 20, št. 7, Ljubljana  1907, str. 296.

3. novembra goduje lovski zavetnik sv. Hubert, ki velja tudi med slovenskimi lovci za zavetnika in s Hubertovimi mašami se ga posebej časti.

Sveti Hubert je tudi zavetnik matematikov, optikov in kovinarjev, do 20. stoletja pa so se obračali nanj tudi pri zdravljenju stekline s pomočjo tradicionalnega Hubertovega ključa. Hubert je bil splošno čaščen v srednjem veku. Ikonografija njegove zgodbe je tesno prepletena z zgodbo svetega Evstahija. 

Hubert se je rodil leta 656 ali 658 verjetno v Toulousu, umrl pa leta 727 blizu današnjega Bruslja. Bil je plemenitega rodu, a se mu je življenje popolnoma spremenilo po ženini smrti. Posvetil se je oznanjevanju evangelija, postal je škof v Liegu in je znan kot apostol Ardenov. Kot škof je zelo dejavno širil evangelij med pogani, vse škofovske dohodke pa je običajno razdelil med reveže.

Njegova žena je pri porodu sina umrla, zato se je Hubert umaknil iz dvora v gozdove Ardenov in se popolnoma predal lovu. Toda velika duhovna preobrazba je že bila na vidiku. Zjutraj na veliki petek, ko so se verniki gnetli po cerkvah, se je Hubert podal ven na lov. Ko je zalezoval velikega jelena, se je žival obrnila in Hubert je od začudenja obstal kakor vkopan, ko je med rogovi zapazi križ in zaslišal glas: “Hubert, če se ne spreobrneš h Gospodu in si prizadevaš za sveto življenje, boš hitro pristal v peklu.” Hubert je razjahal, se vrgel na tla in rekel: “Gospod, kaj bi želel, da ukrenem?” Dobil je odgovor: “Pojdi in najdi Lamberta in on te bo poučil.” Ta zgodba o jelenu se najprej pojavi v eni od kasnejših legendarnih hagiografij (Bibliotheca hagiographica latina) in je bila prevzeta po zgodbi svetega Evstahija. Prvič je bila pripisana svetemu Hubertu v 15. stoletju.

Njegov god  je 3. november, ki je verjetno datum prenosa relikvij v Amdain. Sveti Hubert je bil zelo čaščen v srednjem veku in zaradi njegovega plemiškega porekla se je nekaj vojaških redov poimenovalo po njem: bavarski, češki in red kölnskega nadškofa. Sveti Hubert je zavetnik lokostrelcev, gozdarjev, lovcev, kovinarjev, talilcev, Lièga in Saint Lamberga v Belgiji. Skupaj s svetim Kvirinom, svetim Korelijem in svetim Antonom Puščavnikom je bil v Porenju čaščen kot eden izmed štirih svetih maršalov (Vier Marschälle Gottes). Leta 1444 je bil ustanovljen tudi Red svetega Huberta, ki ga je ustanovil Gerhard V. iz Jülicha in Berga.

Pripravil: dr. Marjan Toš

*(Wilhelm Räuber – Eduard Engels: Hausbuch deutscher Kunst; Deutsche Verlags-Anstalt, Stuttgart und Berlin 1913; self scanned from book)