Ivan Bezjak je strelski veteran, ki ga poznajo širom po Sloveniji. Je srčni lovec in varuh divjadi v Lovski družini (LD) Dobrava v Slovenskih goricah.
Doma je v Vitomarcih v slovensko goriški občini Sv. Andraž in je lovsko pot začel v LD Juršinci. Od tam pa je kmalu odšel v Dobravo, kjer je še danes v revirju Župetinci – Smolinci. Tam rad skrbi za zimsko krmljenje sicer vse redkejših fazanov in še vedno rad preži za zvitorepkami. Lov na lisice mu je edino lovsko veselje, vse ostalo pa je skrb za ohranitev divjadi in za urejanje lovskih objektov in naprav. »Lovci moramo najprej gojiti, šele nato loviti, je pred več kot 110 leti dejal dr. Lovrenčič, in te njegove besede so mi ostale globoko v spominu«, Ivan rad izpostavi v pogovorih z mlajšimi lovci.
Zelo dobro se spominja prve zmage na strelišču LD Benedikt leta 1976. Tam mu je steklo kot po loju in svojil je prvi pokal za zmago. Še danes je v vitrini na častnem mestu. Sicer ima zbirko okoli 500 pokalov za zmage v polstoletnem lovskem strelstvu iz vseh koncev Slovenije. Gre samo za pokale, ki jih je osvojil sam, ne pa tudi za pokale, ki jih je osvojila ekipa njegove LD Dobrava v Slovenskih goricah.
Ivan se za vsako tekmovanje dobro pripravi in po tolikih letih tudi do obisti pozna značilnosti vsakega strelišča za glinaste golobe. Kljub 77 križem se še ne da in kot strelski superveteran pridno spreminja glinaste golobe v prah in pepel. Ker pa je pravi športnik, se tudi porazov ne sramuje in vselej čestita zmagovalcem.
Bogato praktično znanje rad razdaja mlajšim lovskim kolegom, ki ga zelo cenijo in spoštujejo. Nekaj jih že gre po njegovi poti in tega je najbolj vesel. Ali bodo vzdržali pol stoletja, tako kot on, pa je velika uganka. Pogoji za lovsko strelstvo se namreč nenehno spreminjajo in terjajo veliko treningov. Za nameček pa strelstvo zahteva tudi precejšnja finančna sredstva.
M. T.
