Novice

Podpora LUTRE, Inštituta za ohranjanje naravne dediščine, Lovski zvezi Slovenije proti načrtovanemu odstrelu jelenjadi

Janina Žagar, 7. april 2017

Na poziv Lovske zveze Slovenije drugim nevladnim organizacijam in slovenski javnosti, da podprejo legitimne zahteve LZS za prekinitev diktata kapitala v škodo prostoživečih živali in gozdnih ekosistemov ob sprejemanju letnih lovsko upravljavskih načrtov za letošnje leto, se je odzvala nevladna organizacija za varstvo narave z delovanjem v javnem interesu, LUTRA, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine. Z njihovim dovoljenjem spodaj objavljamo njihovo podporo:

Ni prostora za divje živali

Marjana Hönigsfeld Adamič,

LUTRA, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine

Letni lovsko upravljavski načrti za leto 2017 so pripravljeni, le še potrditi jih je potrebno. Samo še nekaj dni preostane – kot da ne bi že leta naprej vedeli, kdaj se pripravljajo in sprejemajo načrti, je vedno dirka ves marec. Osnutek načrta določi strokovni svet območnih enot Zavoda za gozdove, po javni predstavitvi osnutka (v 14 dneh po vseh lovsko upravljavskih območjih) taisti strokovni svet določi predlog, nato pa na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ta predlog sprejmejo. Namenoma izpisujem vse kratice, kajti načrti morajo biti pred tem javno razgrnjeni, kar pomeni, da ima o načrtovanem odstrelu pravico (in dolžnost) odločati javnost, seveda zainteresirana, ki pa ni nujno domača s stotinami kratic, ki si jih nenehno izmišljuje in jih spreminja kmetijsko-gozdarska zakonodaja (da, berete v pravilnem vrstnem redu, kmetijstvo najprej!). Tako smo hočeš nočeš dobili LUOje, OZULe in podobne nesrečne, večinoma nepotrebne reči, s katerimi javnost ne ve, kaj početi (večkrat pa tudi stroka ne), kazno pa je, da so namenjene manipulaciji in »lovu v megli«. Tako se lahko kmetijsko-gozdarski lobi igra boga, ne da bi priklical nadse oblake naravovarstvene zakonodaje in organov.

Kdo vse je javnost, ki bi morala dobiti jasen vpogled v načrtno pobijanje živali, ki so naše narodno bogastvo, je pravzaprav znano, vendar ne tudi upoštevano. Aarhuška konvencija je za nekatere odgovorne predstavnike kmetijsko-gozdarskega lobija še vedno neznanka, saj na predstavitve vabijo vse mogoče organizacije, ki z lovstvom nimajo zveze in se predstavitev ne udeležujejo (tako se vnaprej znebijo nergačev, ki ne bi bili zadovoljni s predlogom odstrela), tistih z delovanjem v javnem interesu, ki bi morale biti obveščene, pa ne vabijo.  Lovci, to je armada 24 000 oboroženih vernikov/izvrševalcev ukazov božje besede, pa nemočno čakajo. Res je, da nekateri med njimi uživajo v neposrednem dejanju lova in prav na te cilja božja beseda.

Toda lovstvo je vse kaj več kot streljanje. Vsaj moralo bi biti tako. Prepričana sem, da zelo kmalu tudi bo, kajti mera pobitih živali je polna. Tudi lovska organizacija, stara kot je in nekdaj zgled za vso Evropo,  je namreč nevladna, prostovoljska in ljubiteljska. Lovci so doslej jadikovali nad previsoko zastavljenim načrtom odstrela, ki ga iz različnih razlogov niso mogli uresničiti. Vendar so se večinoma potrudili in izpolnili »plane«. Do letos jim še ni prišlo na misel, da bi lahko rekli NE, tega nočemo! NE, ker ne bomo v prostem času in za svoj denar streljali vsega, kar nam pride na pot. NE, ker nismo programirani morilci! NE, ker ne bomo stregli kmetijsko-gozdarskemu lobiju, ki ima v mislih (in načrtih) samo maksimalne dobičke in nikakor ne trajnostnega razvoja! Še manj upošteva mnogo-namensko vlogo gozda, ki je – ne nazadnje, kot večinoma in če sploh navajajo načrtovalci – habitatna, torej je naraven življenjski prostor rastlin in živali veliko prej, kot je naša njiva za pridelovanje lesa. Žal je potrebno ob tem reči kakšno pikro tudi na račun izobraževanja, predvsem na naši Biotehniški fakulteti, kjer gozdarji, agronomi in živinorejci, od koder se večinoma rekrutirajo kadri na ministrstvih, javnih zavodih in drugih organih v njihovi sestavi, bore malo ali nič (in še to aplikativno) slišijo o divjih živalih, o njihovi ekologiji in naravnih ekosistemih, katerih del so. Ta del znanosti je, razen za redke izjeme, rezerviran za biologe, ki pa jih bomo v procesih odločanja o gospodarjenju z ekosistemi zaman iskali.

Zato smo tu nevladne organizacije na varstvo narave, glas vpijočega v puščavi, glas jelenov, srnjakov, zajcev in kun, ki nič ne vedo, kaj jih čaka, ki jih nihče nič ne vpraša in ki nimajo pravice glasovanja, čeprav gre za njihovo usodo. »Zahtevamo manj parkljarjev na kmetijskih površinah, pa še odstrel vran in kun. To je najmanj«, je pribil predstavnik Kmetijsko-gozdarske zbornice na predstavitvi načrta za pomursko lovsko upravljavsko območje zadnje dni marca. Kaj, za božjo voljo, pa so mu kune storile žalega? Ali morda razlikuje belico od zlatice? Ali morda kune ne pospravijo vseh glodavcev v žitnih silosih in na domačih skednjih veliko bolj učinkovito od mačk? Kjer so kune, je tudi njihov plen…

Vizija kmetov in kmetijcev je obdelovalna zemlja brez živali – brez vsake živali, da bo razumljivo. Na polju je dobrodošel samo traktor - več, največ traktorjev. Pa ne gre za pridelavo hrane, te imamo dovolj. Gre izključno za dobiček – in za subvencije, seveda. Škodljivce na kmetijskih rastlinah pobijejo z biocidi, strupi, zaradi katerih poginejo še tiste preostale vrste, ki bi prsti koristile, da o ptičih ne izgubljamo besed. Divjad, od šoje prek jazbeca do jelena in še vse vmes, nima na kmetijskih površinah kaj iskati. Ampak tudi v gozdu ne, pravijo gozdarji, saj tam pridelujemo hlode in deske. V gozdu je lahko le gozdar, harvester in tovornjak. Kje bodo torej živele živali, katerih dom je gozd, gozdni rob, travne jase? Nikjer. Ni prostora za divje živali, je ugotavljal že prof. Grzimek – ampak za Afriko, ne Evropo. Torej morajo pred strelski vod, ni druge. Tu pa, hvalabogu, naletimo na oviro, kajti strelski vod je prostovoljski…

Pa poglejmo, kaj predvideva letošnji načrt. Nič manj kot 3 do 25 % višji odstrel v primerjavi z lanskim letom, ko je bil tudi visok in višji od predlanskega. V Sloveniji bi tako letos pobili 8.895 jelenov in košut. Za lažjo predstavo, travnik, na katerega bi spravili vse te mogočne živali, bi moral obsegati slaba 2 hektara ali nekaj več od 71 nogometnih igrišč - če bi živali dodobra nagnetli! Absurd tega računa je, da nihče ne ve, koliko bi jih ostalo, kajti načrtovalci ne operirajo s številčnostjo današnje populacije, ampak računajo odstotke glede na ocene. Le-te pa so plod gromozansko strokovnih analiz o poškodovanosti gozdnega drevja, pri čemer ne upoštevajo ne spremenjenih ekoloških in družbenih razmer, ne suš, ne lubadarja, ne žledoloma, tudi ne sprememb kultur na kmetijskih površinah, kaj šele sprememb, ki jih gozdarji sami povzročajo v gozdnem okolju. Vsi ti in še številni drugi dejavniki v naravi namreč vplivajo na prehrano rastlinojedih živali. Objedenost pa je, tako trdijo, večja od prejšnjih let in pika. Pri tem celo priznavajo, da je škode (zanimivo, da škoda nima množine, gozdarji pa jo venomer »množijo«) na poljščinah manj, manj pa je tudi povozov divjadi na cestah. Kaj neki to kaže? Da smo dali ovce čuvati volku?

V Poročilu o stanju objedenosti mladja v Sloveniji (pripravil Zavod za gozdove) beremo: »Podatki kažejo, da so nekatere drevesne vrste bolj, druge pa manj priljubljene pri divjadi. Priljubljene drevesne vrste izkazujejo močnejšo objedenost že pri nizkih gostotah divjadi, nasprotno pa nepriljubljene vrste izkazujejo močnejšo objedenost šele pri višjih gostotah divjadi.« Logika je podobna zajčji iz ljudske pravljice Veliki in mali zajec: veliki zajec je pojedel velik koren, mali pa majhnega. Obravnava divjadi kar počez, kot bi bila ena sama vrsta, kaže na strokovnost študije, od katere je odvisno na tisoče živalskih življenj. Težava je v tem, da ima jelenjad (ena vrsta divjadi) raje »plemenite vrste listavcev« (le kje se je vzela ta kategorija drevja v študiji, ki bi morala nepristransko obravnavati vse vrste?) kot kakšne gospodarsko manj vredne vrste oz. teh zadnjih niti ne popisujejo. Med iglavci pa si najraje privošči jelko, seveda, če tam sploh raste. Z drugimi besedami, okus divjadi se je premaknil od iglavcev nekoliko bolj k listavcem in to »plemenitim«, kar najbolj boli. In če že morajo biti iglavci, potem raje jelka kot kaj drugega. Saj mi tudi raje jemo čokolado kot repne olupke, kajne?

Goričko, ki je tako zavarovano območje (krajinski park) kot območje Natura 2000 pa tudi SPA (za ptice), skratka, prepoznano kot izjemno biotsko pestro in krajinsko raznoliko območje, beleži največjo porast objedenosti gozdnega mladja od leta 2010 do 2014. In vendar je stanje gozdnega mladja po podatkih popisa ugodno. Goričko je del pomurskega lovsko upravljavskega (ne gojitvenega, kot nekdaj!) območja, v katerem so za letos predvideli odvzem 760 jelenjadi. In vendar število prijavljenih škodnih primerov, ki jih povzroči divjad (na obdelovalnih površinah, ne v gozdu) od leta 2012 do 2016 nikakor ne narašča – nasprotno, manj jih je. Čemu lahko pripišemo zmanjšanje? Večjemu razumevanju za živali med lastniki obdelovalne zemlje (zelo težko verjetno), spremenjenim razmeram v kulturni krajini ali v gozdu, manjši številčnosti divjadi, odvračanju divjadi s polj ali še čemu drugemu? O tem lovsko upravljavski načrti molčijo. Pač pa »odvzem« (zelo lep izraz za streljanje, ki mu prištejemo še izgube na prometnicah in morebiten pogin) srnjadi in še bolj jelenjadi vsako leto narašča, pri divjih prašičih pa precej upada, čeprav ta vrsta divjadi povzroči največ škode. Narobe svet? Ne, narobe študija, ki ne upošteva vseh naravnih in človeških dejavnikov, ki vplivajo na živalske populacije.

Načrt odvzema srnjadi (to je odstrel, ki bo zmanjšan za izgube – največ v prometu -, ki so v zadnjih petih letih skupaj štele le nekaj manj kot 4000 živali) za leto 2017 v pomurskem LUO predvideva 4400 srn, srnjakov in mladičev, kar je 13 % več od povprečja zadnjih petih let.

Pri jelenjadi so izgube, to pomeni trki v prometu, bistveno nižje od odstrela, na leto med 31 in 39 živali. Toda odstrel vsako leto narašča, od 500 živali leta 2012 na 700 primerkov lani, načrt odvzema za letos pa predvideva 760 živali, kar je 21 % več od povprečja zadnjih petih let. Pri tem v načrtu niti z besedo ni omenjena panonska jelenjad, naša edina genetsko avtohtona jelenjad, ki je prilagojena razmeram v panonskem svetu, zato so populacije precej stabilne. Te živali bi morali posebej varovati, saj politiki neprestano prisegajo na varovanje biotske pestrosti, to pa nam zapoveduje tudi evropska in domača zakonodaja. Toda biotska pestrost je prikladna fraza iz evropskega slovarja, s katero si gradijo svoj politični portfelj, zelo redki pa jo tudi razumejo in še redkejši za ohranjanje kaj storijo. Zakaj torej takšen krvni davek? Razlog je škoda v kmetijskem prostoru in poškodovanost gozdnega mladja, torej naravna hrana jelenjadi. – Kaj pa naj jedo in kje naj živijo, če jim življenjski prostor zaseda kmetijstvo in gozdarstvo s prevelikimi apetiti in nezmožnostjo dogovarjanja z varstvom narave? Tu pride na vrsto subjekt, ki to varstvo narave predstavlja, to je Zavod za varstvo narave RS, strokovna akademija Ministrstva za okolje in prostor, ki se z drugimi vrstami kot zavarovanimi - in še najraje s tistimi iz seznama Natura 2000 - sploh ne ukvarja. Schindlerjev seznam torej? Če si na seznamu, boš v vsakem primeru rešen, če nisi, boš ustreljen! Koliko časa bo še moralo preteči, da bo jelenjad, »Edelhirsch«, torej plemeniti jelen (ki malo spominja na plemenite listavce) dočakala to čast? Bo takrat že prepozno? Jeleni so velike živali, s puško jih je v neverjetno kratkem času mogoče pokončati do zadnjega, kar je zgodovina dokazala že večkrat.

Imeli smo zakon, Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (1976). Varstvo je bilo na prvem mestu, lov na zadnjem. Danes imamo Zakon o divjadi in lovstvu. Je treba še kaj dodati? Da, upravljanje z divjadjo oz. s populacijami, kajti streljanje je postalo - upravljanje. Domišljamo si, da lahko vse na tem svetu upravljamo ljudje. Pa še sebe ne znamo.

Vizija Mednarodne organizacije za varstvo narave, njene Komisije za varstvo vrst (IUCN/SSC) je »Pravičen svet, ki ceni in ohranja naravo s pozitivnimi dejanji, da bi zmanjšal izgubljanje raznolikosti življenja na Zemlji.« Skrajni čas je, da vse žive vrste združimo v enem ministrstvu, ministrstvu za naravo, ki naj poskrbi za ustrezno varstvo vseh: nekatere zaupa lovcem, druge poklicnemu varstvu narave, tretje čebelarjem itn. Vendar naj bodo vsi zavezani istim ciljem ohranjanja vrst in njihovega življenjskega okolja – habitatov. Slovenska narava, znana po izjemni pestrosti in lepoti, si to zasluži.

Načrtovalci imajo srečo, da cenjenega strokovnjaka za našo divjad Antona Simoniča ni več med nami. Pošteno bi jih slišali in, kolikor se spomnimo njegovih nastopov, ne bi prav nič izbiral besed. Upravičeno. Padlo bo še precej dreves in živali, da se bodo gozdarji, ki smo jim v varstvo zaupali naše gozdove z vsemi živimi bitji v njih, naučili »razmišljati kot gora« (Thinking Like a Mountain), kakor je v svojem pretresljivem eseju s tem naslovom zapisal veliki ameriški gozdar in mislec Aldo Leopold.