Prispevek je pripravljen ob jubilejih lovskih družin, ki delujejo v okviru Zveze lovskih družin (ZLD) Ptuj-Ormož. Njegov namen je osvetliti razvoj organiziranega lovstva na tem območju; od prvih oblik združevanja lovcev do nastanka povojnih lovskih družin ter njihovega delovanja in vloge v prostoru vse do današnjih dni.
1. Zgodovinski okvir
1.1. Od narodnega prebujenja do organizirane zveze
Zgodovina slovenskega lovstva je bila že večkrat temeljito obdelana, zato se bomo tukaj naslonili le na ključne mejnike, ki so pomembni tudi za razumevanje razvoja na našem območju. Leta 1907 je bil ustanovljen Slovenski lovski klub, ki se je leta 1909 preimenoval v Slovensko lovsko društvo. Ta korak je pomenil začetek institucionalnega povezovanja slovenskih lovcev na narodnostni osnovi in je bil del širšega narodnega gibanja v času Avstro-Ogrske monarhije.
Ustanovitev kluba je bila odločen korak vse močnejšega in vplivnega slovenskega meščanskega sloja, ki je želel dobiti priložnost udejstvovanja pri lovu, kar mu je bilo dotlej v glavnem onemogočeno in omejeno (Toš, 2007), pomenila pa je tudi pomemben civilizacijski premik, saj je slovenski lovec prvič dobil svojo organizirano strokovno in stanovsko platformo.
Naslednji pomemben mejnik je bila ustanovitev Zveze lovskih društev Dravske banovine leta 1936, v katero je bilo tedaj včlanjenih trinajst lovskih društev (Erhatič Širnik, 2004). Ta zveza je povezala društva na širšem območju severovzhodne Slovenije in postavila temelje za kasnejše območne povezave, med katere sodi tudi današnja ZLD Ptuj-Ormož, ki je predstavljala pomemben organizacijski in strokovni okvir, ki je omogočil enotnejše delovanje lovskih društev ter utrdil njihovo avtonomijo na ptujsko-ormoškem območju.
Obdobje okupacije med letoma 1941 in 1945 je pomenilo prekinitev organiziranega slovenskega lovstva. Nemške oblasti lova praviloma niso dovoljevale, čeprav so bile posamezne izjeme. Na našem območju se kot zanimiv primer omenja Žetale, kjer je bil lov pod posebnimi pogoji mogoč. Organizacijske strukture slovenskih lovcev so bile razpuščene in dejavnost lovske organizacije je v glavnem zastala. Mnogi člani lovske bratovščine so bili mobilizirani v nemške oborožene sile, partizane ali se pridružili slovenskemu narodnoosvobodilnemu gibanju (Toš, 2007).
1.2. Leto 1945 in nastanek povojnih lovskih družin
Po koncu druge svetovne vojne je bilo treba lovstvo organizirati na novo. Poleti 1945 so ponekod nastajale lovske zadruge, ki so predstavljale prehodno obliko organiziranja (Toš, 2021). Nekaj takšnih zadrug je bilo ustanovljenih tudi na Ptujskem. Delovale so le kratek čas, saj so bile že jeseni 1945 ustanovljene prve lovske družine kot temeljna organizacijska oblika povojnega lovstva.
Gradivo o ustanavljanju teh prvih lovskih družin se danes nahaja v arhivih upravnih enot, kjer so shranjeni dosjeji o njihovi registraciji, ter v Zgodovinskem arhiva Ptuj. Večina lovskih družin na območju današnje ZLD Ptuj-Ormož je bila ustanovljena med letoma 1946 in 1950. Nekatere so nastale pozneje, druge so bile sčasoma priključene večjim družinam. Značilen primer je bila priključitev LD Vitomarci k LD Juršinci leta 1952, kar kaže na proces racionalizacije in prilagajanja organizacijskim potrebam prostora.
Povojna ureditev je pomenila temeljno spremembo v razumevanju lova. Lov ni bil več privilegij posameznikov ali ozkih elit, temveč je postal kolektivna dejavnost, vezana na družbeno odgovornost. Šlo je za prehod iz individualnega lovskega prava v kolektivno gospodarjenje z divjadjo, ki je zahtevalo visoko stopnjo medsebojnega zaupanja in discipline.
1.3. Oblikovanje in vloga ZLD Ptuj-Ormož
Z razvojem posameznih lovskih družin se je krepila tudi potreba po območni povezavi. Tako se je oblikovala današnja ZLD Ptuj-Ormož, ki povezuje lovske družine na območju med Dravo, Slovenskimi goricami in Halozami. Zveza ni le administrativni okvir, temveč strokovno in povezovalno središče, ki skrbi za usklajevanje lovskogospodarskih načrtov, izobraževanje članstva, razvoj kinologije in ohranjanje lovske kulture. Kot naslednica zgodovinskih povezav lovskih družin predstavlja pomemben steber organiziranega lovstva na severovzhodu Slovenije. Njene članice so v desetletjih oblikovale prepoznaven model gospodarjenja z divjadjo in habitatom, ki temelji na strokovnosti, tovarištvu in spoštovanju zakonodaje.
Neprecenljiv vir za razumevanje razvoja zveze in posameznih družin predstavlja Zbornik ob 100-letnici Zveze lovskih družin Ptuj-Ormož, ki sistematično prikazuje zgodovinske mejnike, gradnjo lovskih domov, pomembne funkcionarje in dosežke na področju gospodarjenja z divjadjo. Iz zbornika je razvidno, da so številne lovske družine že ob 50-, 60- in 70-letnicah izdale svoje biltene ali zbornike, kar kaže na visoko stopnjo zgodovinske zavesti.
Območje ZLD Ptuj-Ormož je naravno izjemo raznoliko. Dravsko in Ptujsko polje z obvodnimi habitati, gričevnata območja Slovenskih goric ter strmimi pobočji Haloz ustvarjajo raznolike življenjske pogoje za divjad. Srnjad je temeljna vrsta, ki zahteva skrbno in načrtno upravljanje. Divji prašič je v zadnjih desetletjih postal pomemben upravljavski izziv, zlasti zaradi širjenja populacije in tveganj, povezanih z boleznimi. V določenih predelih je prisotna tudi jelenjad, medtem ko mala divjad ostaja pomemben del lovske tradicije.
Jubilejne številke revije Lovec pričajo, da je bilo severovzhodno območje med pionirji pri uvajanju načrtnega krmljenja srnjadi in sistematičnega spremljanja stanja populacij. V jubilejni številki iz leta 1987 je posebej poudarjena vloga lovcev Ptujskega pri uvajanju sodobnih metod gospodarjenja, ki so temeljile na strokovnih podlagah in sodelovanju z biologi.
1.4. Lovski dom kot simbol skupnosti
Lovski domovi so simbol skupnosti, identitete in skupnega truda, ki ga lovci izražajo skozi desetletja svojega delovanja. Na območju ZLD Ptuj-Ormož so lovski domovi skozi čas postali osrednja prizorišča tako vsakdanjih aktivnosti kot praznovanj jubilejev, strokovnih srečanj in druženja, ki presega okvir zgolj lovskih opravil.
V povojnih letih, ko so se lovske družine ustanavljale in utrjevale svoj položaj, je bila gradnja lovskih domov ena prvih velikih nalog, s katero so člani izkazali svojo predanost skupnosti. Gradnja lovskih domov je pogosto temeljila na prostovoljnem delu članov in lastnih prispevkih, v nekaterih primerih pa so lovske družine prejele tudi podporo lokalnih skupnosti (Toš, 2021). Veliko lovskih domov je bilo zgrajenih v 1960-ih in 1970-ih letih, ko je po ustanovitvi povojnih lovskih družin dozorelo zavedanje, da je potrebno domovanje za organizacijsko in družabno življenje.
Danes lovski dom ostaja ne le poslovalnica za seje odborov in shode, ampak tudi prostor, kjer se učijo mlajše generacije, se ohranja etika in se krepi širša kultura sobivanja z naravo. V teh domovih potekajo strokovna predavanja, kinološka srečanja, tradicionalni lovski krsti in družabna srečanja, ki krepijo medsebojne vezi med člani. Prav domovi so pogosto tisti, v katerih se sestanejo starejši in mlajši lovci ter si izmenjujejo izkušnje, kar postavlja temelje za prihodnost lovstva.
Pri številnih lovskih družinah na ptujsko-ormoškem območju, kot na primer v Lovski družini Destrnik, lovski dom v Drstelji, zgrajen z lastnim delom članov, ne predstavlja zgolj stavbe, ampak je postavljen v središče lokalnega družabnega in strokovnega življenja, kjer se člani srečujejo že več desetletij. Drugod, kot v Lovski družini Velika Nedelja, je gradnja doma zahtevala stotine ur prostovoljnega dela s strani članov, kar dodatno poudari, kako osebna in čustveno povezana je vsaka takšna stavba s svojo skupnostjo.
Lovski domovi torej niso le arhitekturni objekti. So simboli neprekinjenega sodelovanja, osebnega prispevka in skupnih vrednot, ki so gradile in še vedno gradijo lovske družine na tem območju. Skozi njihovo zgodbo lahko prepoznamo tako izzive gradnje in vzdrževanja kot tudi širši pomen teh prostorov kot stičišč generacij, kjer se ohranja tradicija in hkrati odpira prostor za nove ideje ter skupnostne odgovore na izzive prihodnosti.
2. Izzivi sodobnega časa
Sodobno lovstvo na območju ZLD Ptuj‑Ormož deluje v bistveno drugačnem okolju kot pred osemdesetimi leti. Prostorski pritiski, kot so širitev urbanih območij, intenzivna kmetijska raba in infrastruktura (ceste, avtoceste, industrijske cone), povzročajo fragmentacijo habitatov in zmanjšujejo življenjski prostor divjadi. Spremembe v prostoru so silile divjad k drugačnemu načinu življenja, predvsem pa k drugačnemu načinu prehrane, to pa je ob zmanjšanju pestrosti v prehrani vplivalo na povečevanje škod po divjadi (Lovec, 1987). Lovci so bili tako prisiljeni prilagajati načine gospodarjenja z divjadjo, med drugim načrtovati premike srnjadi in divjega prašiča, usklajevati lovne sezone z migracijskimi potmi in postavljati remize ali krmišča na način, ki ohranja populacije.
Intenzivno kmetijstvo prinaša dodatne izzive: velika monokulturna polja zmanjšujejo prehransko raznolikost za male vrste divjadi, medtem ko uporaba pesticidov in herbicidov neposredno vpliva na zdravje populacij. Lovci morajo zato vzpostavljati sodelovanje z lastniki zemljišč, organizirati načrtno obogatitev habitatov in usklajevati načrte za krmljenje, da se preprečijo škode in ohrani ravnotežje med divjadjo in kmetijsko rabo. Primer Lovske družine Destrnik kaže, da urejanje remiz, vzreja fazanov in vlaganje v prehranske objekte ni le dopolnilo lovstvu, temveč nujen ukrep zaradi sprememb krajine in rabe tal.
Čeprav je danes v vseh loviščih najpomembnejša velika divjad (zlasti srnjad), obstajajo določene posebnosti. V haloških družinah izstopa gospodarjenje z gamsom, medtem ko je v nižinskih in gričevnatih območjih poudarek na srnjadi in divjem prašiču. Prisotnost male divjadi, kot sta zajec in fazan, je danes bistveno manjša kot nekoč, vendar ima še vedno pomembno vlogo v družinah z izrazitejšo poljsko strukturo lovišč, kot so Cirkovce ali Ptuj. Nekatere lovske družine izstopajo zaradi specifičnih okoliščin. V vinorodnih območjih, kot so Vinski vrhovi, je pomemben vidik usklajevanje z vinogradništvom.
Prometna infrastruktura vpliva tako na vedenje divjadi kot na varnost lovcev. Ceste in hitri promet presekajo selitvene poti srnjadi in jelenjadi, povečujejo tveganje za povoze in zahtevajo spremembe v načrtovanju lovnih aktivnosti. Lovci morajo upoštevati te ovire pri določitvi lovišč, usklajevati lovne čase in pogosto sodelovati z lokalnimi oblastmi za varnostni nadzor in prometne ukrepe.
Podnebne spremembe predstavljajo nov, vse bolj nepredvidljiv izziv. Spremembe padavin, temperature in vegetacijskega obdobja vplivajo na razpoložljivost hrane in vode, kar neposredno spreminja migracije in razmnoževalne cikle divjadi. Sodobni lovec je zato tudi spremljevalec stanja populacij, ki mora upoštevati sezonske spremembe in širši ekološki kontekst, pri čemer se vedno bolj opira na znanstvene podatke (Zbornik ob 100-letnici ZLD Ptuj-Ormož).
Sodobno lovstvo je tudi pravno in organizacijsko bolj kompleksno. Povečana občutljivost javnosti zahteva transparentnost, dosledno spoštovanje zakonodaje in pravil o lovu, dokumentiranje odvzema divjadi iz lovišča (odstrel in izgube) ter sodelovanje z inšpekcijskimi organi. Lovci ZLD Ptuj‑Ormož se tako danes ne ukvarjajo le z upravljanjem divjadi, ampak tudi z izobraževanjem članstva, pripravo lovskih načrtov, kinološkimi in strelskimi aktivnostmi ter negovanjem etike in tradicije.
Vse te spremembe terjajo proaktivno in strokovno prilagajanje. Lovske družine morajo kombinirati dolgoletne izkušnje s sodobnimi metodami gospodarjenja, usklajevati interese lastnikov zemljišč, kmetov in lokalnih oblasti ter ohranjati trajnostni pristop, ki je temelj delovanja ZLD Ptuj‑Ormož. V tem pogledu sodobni lovec postaja ne le upravljavec lovišča, temveč tudi varuh naravnega ravnovesja, mediator med človekom in naravo ter nosilec odgovornosti do prihodnjih generacij.
3. Lovske družine ZLD Ptuj-Ormož
V tem zgodovinskem in naravnem okviru so se oblikovale zgodbe ljudi, ki so v posameznih krajih prevzeli odgovornost za lovišča, zgradili prve lovske koče, postavljali krmišča in remize ter skrbeli, da so načela trajnostnega gospodarjenja z naravo zaživela tudi v praksi. Prostor med Dravo, Slovenskimi goricami in Halozami je danes izrazito preoblikovan: na ravninskem delu prevladuje intenzivna poljedelska raba, ki zmanjšuje krajinsko pestrost in s tem prehranske ter bivanjske pogoje za malo divjad, medtem ko prometna infrastruktura in razpršena gradnja posegata v tradicionalne selitvene poti srnjadi in divjega prašiča. Haloški in gozdnati predeli se po drugi strani soočajo z zaraščanjem opuščenih kmetijskih površin, kar spreminja strukturo habitatov in vpliva na številčnost ter prostorsko razporeditev posameznih vrst.
Na teh območjih se lovske družine vsakodnevno soočajo z vprašanji škod po divjadi na kmetijskih kulturah, z usklajevanjem interesov lastnikov zemljišč, z varnostnimi vidiki ob prometnicah ter z načrtovanjem odvzema divjadi v okviru veljavne zakonodaje in lovskogospodarskih načrtov. Upravljanje populacije divjega prašiča, prilagajanje številčnosti srnjadi nosilni sposobnosti okolja ter spremljanje pojava novih vrst, kot je šakal, niso več obrobna vprašanja, temveč del rednega strokovnega dela. Hkrati se od lovskih družin pričakuje transparentno delovanje, dosledno spoštovanje predpisov, skrb za varno izvajanje lova ter sodelovanje z lokalnimi skupnostmi, šolami in drugimi društvi. Lovstvo je danes vpeto v širši družbeni prostor, kjer je treba usklajevati naravovarstvene, kmetijske, prometne in razvojne interese.
Prav v tem konkretnem prostorskem in družbenem okviru delujejo lovske družine ZLD Ptuj–Ormož. Z opisanimi izzivi se ne soočajo le na ravni zveze, temveč predvsem na ravni posameznih lovišč – vsaka družina v svojem okolju, z lastnimi posebnostmi krajine, strukture divjadi in odnosov z lokalno skupnostjo. Nekatere več pozornosti namenjajo urejanju remiz in ohranjanju male divjadi, druge upravljanju številčne populacije divjega prašiča ali sodelovanju pri gospodarjenju z gamsom na obrobju Haloz. Vse pa povezuje skupno načelo: odgovorno, načrtno in strokovno gospodarjenje z divjadjo v prostoru, ki se nenehno spreminja.
ZLD Ptuj–Ormož danes združuje štiriindvajset lovskih družin, ki delujejo na prostorsko in krajinsko izjemno raznolikem območju severovzhodne Slovenije. V njenem okviru so povezane lovske družine Boris Kidrič, Bresnica–Podgorci, Cirkovce, Cirkulane, Destrnik, Dornava–Polenšak, Dravinja–Majšperk, Ivanjkovci, Jože Lacko–Ptuj, Juršinci, Leskovec v Halozah, Markovci, Ormož, Markovci, Podlehnik, Ptuj, Središče, Stoperce, Sveta Marjeta niže Ptuja, Tomaž, Trnovska vas, Velika Nedelja, Vinski vrhovi, Zavrč in Žetale. Njihova lovišča segajo od ravninskega sveta Dravskega polja prek gričevnatih Slovenskih goric do gozdnatih in reliefno razgibanih Haloz, kar se neposredno odraža v raznolikosti naravnih danosti, habitatov in vrstne sestave divjadi.
Kljub tej izraziti raznolikosti območij vse lovske družine povezujejo skupna strokovna izhodišča in enotno razumevanje sodobnega lovstva. Njihovo delovanje temelji na načelih trajnostnega gospodarjenja z divjadjo, pri čemer posebno pozornost namenjajo ohranjanju naravnega ravnovesja, varstvu življenjskih okolij ter usklajevanju interesov z drugimi uporabniki prostora.
Pomemben del njihovega poslanstva predstavlja tudi tesno sodelovanje z lokalnim okoljem, zlasti s kmeti in lastniki zemljišč, kar je ključno za učinkovito upravljanje habitatov in preprečevanje konfliktov v prostoru. Pri tem se opirajo na strokovno načrtovanje, dolgoletne izkušnje ter dosledno spoštovanje lovske etike, ki ostaja temelj njihovega delovanja. Hkrati pa zvezo zaznamuje tudi izrazita društvena povezanost, ki se kaže v prenosu znanja med generacijami, ohranjanju bogate lovske tradicije ter obsežnem prostovoljnem delu.
Poseben poudarek v letošnjem letu namenjamo lovskim družinam, ki obeležujejo 80-letnico delovanja. Mednje sodijo Bresnica–Podgorci, Cirkovce, Destrnik, Juršinci, Ormož, Podlehnik, Ptuj, Stoperce, Tomaž, Trnovska vas, Velika Nedelja, Vinski vrhovi in Žetale. Ta visoki jubilej ne predstavlja zgolj časovne mejnice, temveč je predvsem dokaz njihove neprekinjene vpetosti v prostor, vztrajnosti pri uresničevanju lovskih nalog ter sposobnosti prilagajanja spreminjajočim se razmeram v naravi in družbi.
Po obsegu lovišč se posamezne lovske družine med seboj precej razlikujejo. Med večje sodijo predvsem tiste, ki upravljajo obsežnejša gozdnata območja Haloz in prostora ob reki Dravi, kjer površine pogosto presegajo več tisoč hektarjev, kar omogoča celovitejše upravljanje z divjadjo in ohranjanje stabilnih populacij. Na drugi strani so lovišča v izrazito kmetijskih območjih, kot je Dravsko polje, praviloma manjša in prostorsko bolj omejena, saj intenzivna raba zemljišč zmanjšuje življenjske površine za divjad.
Temu primerno se razlikuje tudi struktura in številčnost članstva. Večje in organizacijsko starejše lovske družine, kot sta Ptuj in Ormož, združujejo številčnejše in stabilne kolektive, medtem ko so manjše družine, zlasti v razgibanih in redkeje poseljenih predelih Haloz, pogosto bolj povezane skupnosti z izrazitim občutkom pripadnosti.
Ključni dejavnik, ki v največji meri določa značilnosti posameznih lovišč in s tem tudi delo lovskih družin, ostaja tip krajine. V Halozah, na območjih lovskih družin Stoperce, Žetale in Podlehnik, prevladuje gozdnata in reliefno razgibana pokrajina, ki omogoča razmeroma naravno ravnovesje populacij divjadi. Ta prostor odlikuje tudi prisotnost gamsa, ki ima v slovenskem prostoru poseben pomen. V Slovenskih goricah, kjer delujejo lovske družine Destrnik, Trnovska vas, Vinski vrhovi ter deloma Tomaž in Juršinci, je značilna mozaična kulturna krajina z vinogradi, njivami in gozdnimi zaplatami.
Takšna razdrobljena struktura zahteva bolj intenzivno in strokovno usmerjeno upravljanje habitatov, predvsem z urejanjem remiz in usklajenim sodelovanjem z lastniki zemljišč. Na Dravskem polju, zlasti na območjih Ptuja in Cirkovc, prevladuje ravninski svet z intenzivnim kmetijstvom, kjer so naravni pogoji za malo divjad manj ugodni, zato so se tu skozi čas razvile različne oblike vzreje in vlaganja divjadi. Posebno skupino predstavljajo prehodna območja ob reki Dravi, kot so Ormož, Velika Nedelja in Bresnica–Podgorci, kjer se prepletajo vplivi nižinskega in gričevnatega sveta, kar se odraža v večji vrstni pestrosti in specifičnih upravljavskih pristopih.
Celovit pogled na delovanje lovskih družin ZLD Ptuj–Ormož razkriva preplet tradicije, strokovnosti in prilagodljivosti. Prav ta povezanost z naravnim okoljem, razumevanje njegovih zakonitosti ter spoštovanje temeljnih vrednot slovenskega lovstva predstavljajo trdno osnovo za njihovo nadaljnje delo in razvoj tudi v prihodnje.
4. Sklepna misel
Osemdesetletna pot lovskih družin v okviru ZLD Ptuj-Ormož je zgodba nenehnega prilagajanja razmeram časa. Pogled v preteklost pokaže, da izzivov nikoli ni zmanjkalo, le spremenili so svojo podobo. V prvih povojnih letih je bila pred lovci zahtevna naloga: obnoviti opustošena lovišča, vzpostaviti organizacijo iz skoraj ničelnega stanja, okrepiti zaupanje med člani ter uveljaviti kolektivno gospodarjenje namesto nekdanjih privilegijev posameznikov. Primanjkovalo je opreme, strokovne literature in pogosto tudi osnovnih pogojev za delo, a je bila prisotna močna volja po skupnem začetku.
V naslednjih desetletjih so lovske družine soočale z intenzivno preobrazbo krajine. Agromelioracije, izsuševanja, širitev njivskih površin in poznejša urbanizacija so postopno krčile življenjski prostor male divjadi. Gradnja prometne infrastrukture je posegla v selitvene poti in povečala povoze. Lovci so se morali odzvati z novimi pristopi, ki so zajemali urejanje remiz, načrtno krmljenje, vlaganje divjadi ter vse tesnejše sodelovanje s kmetijskimi in gozdarskimi strokami. Ob tem so utrjevali notranjo organizacijo, gradili lovske domove ter razvijali kinologijo in strelsko kulturo kot pomembna stebra strokovnega delovanja.
Današnji čas prinaša drugačno, morda še zahtevnejšo vrsto preizkušenj. Populacijska nihanja divjega prašiča, tveganja zaradi bolezni, podnebne spremembe, ki vplivajo na prehranske razmere in vodni režim, ter naraščajoča občutljivost javnosti do vprašanj lova postavljajo pred lovske družine visoka pričakovanja. Od njih se zahteva strokovna utemeljenost vsakega posega, transparentnost delovanja in odprta komunikacija z lokalnim okoljem. Lovec je danes hkrati upravljavec, naravovarstveni sodelavec, sogovornik lastnikom zemljišč in predstavnik lovske organizacije v javnosti.
V prihodnje bodo razmere verjetno zahtevale še več prilagajanja in strokovne usklajenosti. Fragmentacija habitatov, nadaljnja podnebna nestabilnost, demografske spremembe na podeželju in vprašanje vključevanja mlajših generacij bodo odločilno vplivali na podobo lovstva. Ključno vprašanje ne bo le, kako upravljati z divjadjo, temveč kako ohraniti živo skupnost ljudi, ki razume pomen dolgoročnega, trajnostnega ravnanja. Brez načrtnega vključevanja mladih, stalnega izobraževanja ter krepitve etičnih standardov bo težko ohraniti kontinuiteto, ki je zaznamovala preteklih osemdeset let.
Odgovor na prihodnje izzive zato ni v opuščanju tradicije, temveč v njenem nadgrajevanju. V povezovanju izkušenj starejših z znanjem mlajših. V odprtem dialogu z javnostjo. V doslednem spoštovanju zakonodaje in strokovnih podlag. Predvsem pa v ohranjanju notranje povezanosti, ki je bila vedno temelj uspešnega delovanja lovskih družin na območju med Dravo in Halozami.
Če je preteklost pokazala, da so lovske družine znale premostiti pomanjkanj, organizacijske spremembe in preobrazbo krajine, potem je prihodnost odvisna od njihove sposobnosti, da ohranijo bistvo: odgovornost do narave, spoštovanje do divjadi in trdno tovarištvo med člani, ter ga prilagodijo novim razmeram. Prav v tem ravnotežju med kontinuiteto in prilagajanjem se skriva zagotovilo, da bo dediščina, ustvarjena v osmih desetletjih, živela tudi v desetletjih, ki prihajajo.
Petra Kovačec, predsednica Komisije za odnose z javnostmi ZLD Ptuj-Ormož
Literatura:
- Erhatič Širnik, Romana (2004): Lov in lovci skozi čas. Ljubljana.
- Toš, Marjan (2007): Sto let v kraljestvu Zlatoroga. Ljubljana.
- Toš, Marjan (2021): Zeleno, srčno, častno in odgovorno (I. del – zgodovina lovstva). Ljubljana.
- Lovec, jubilejne številke 1977, 1987, 1997, 2007, 2010, 2020.
- Zbornik ob 100-letnici Zveze lovskih družin Ptuj–Ormož. Ptuj.
- Prispevki posameznih lovskih družin: Lovska družina Destrnik, Lovska družina Dravinja Majšperk, Lovska družina Ormož, Lovska družina Ptuj, Lovska družina Stoperce, Lovska družina Trnovska vas, Lovska družina Velika Nedelja, Lovska družina Žetale.
