Strokovnjak za ekologijo in upravljanje prostoživečih živali z Oddelka za gozdarstvo na Biotehniški fakulteti v Ljubljani prof. dr. Klemen Jerina je v intervjuju za Večer med drugim odgovoril na vprašanja, kakšna je razlika med varovanjem posameznega osebka in vrste, zakaj sterilizacija ni ustrezna metoda za zmanjševanje števila medvedov in zakaj je odstrel medveda v Sloveniji potreben.
Peticija Poziv vladi k vrnitvi strokovnega upravljanja medveda je dostopna TUKAJ. Vabljeni, da se po lastni presoji pridružite podpisnikom peticije. Vabljeni tudi, da peticijo delite!
Kakšna je razlika med varovanjem posameznega osebka in vrste?
Izvrstno vprašanje! V javnosti se pogosto enači vrednote, cilje in ukrepe za varovanje in ohranjanje narave s temi za dobrobit in zaščito živali. Vendar gre pravno, institucionalno in vsebinsko za povsem različna sistema, ki si lahko tudi nasprotujeta, kot je to primer delovanja društev za zaščito živali na področju »varstva« medveda. Poslanstvo nekaterih teh društev (npr. AniMa) je »opomniti ljudi, da so tudi živali živa in čuteča bitja, ki občutijo bolečino, mraz, lakoto, pa tudi dobroto, nežnost in ljubezen« in »ozaveščati ljudi o pomenu sterilizacij in kastracij in o pravilnem ravnanju z živalmi«. Zavzemajo se tudi za ukinitev ali vsaj zmanjšanje odvzema (odstrela) medveda, kar je legitimno, razumljivo in kar spoštujem. Žal pa ne zmorejo izhajati iz argumentov in npr. razumeti, da se bo medved zaradi trenutne prepovedi ali strokovno nepodprtega zmanjšanja odstrela še pospešeno širil v bližino človeka, se številčno povečeval in se bodo posledično konflikti, tudi najhujši, le še stopnjevali. Taka situacija pa ne more biti trajna in sproži bodisi močno kriptično ubijanje (tj. krivolov), ki ga pri nas zdaj praktično ni, ali pa se, bolj verjetno, konča z radikalnimi odstreli za zmanjšanje populacije na vzdržno (ali še bistveno nižjo) raven. Oba scenarija sta v primerjavi stabilnega, racionalnega, učinkovitega, strokovno-znanstveno podprtega upravljanja, ki ga zagovarjam(o), bistvena grožnja ohranjanju populacije medveda in neprimerno slabša tako z vidika dobrobiti lokalnega prebivalstva kot tudi medveda. Konkretna društva z zasledovanjem svojih ciljev paradoksalno torej deluje proti ohranjanju medveda.
Obratno pa varovanje vrste/populacije stremi k njenemu ohranjanju kot celote, na dolgi rok, z vsemi ključnimi biološkimi značilnostmi, vključno z rodnostjo in smrtnostjo. V primerih viabilnih populacij t. i. problematičnih vrst (kot je tudi medved) je odstrel posameznih osebkov (lahko tudi znaten) (lahko) povsem legitimen in celo nujen ukrep za trajno varstvo populacije.
Kolikšna je gostota / velikost populacije medveda pri nas?
Številčnost se je zadnjih 60 let praktično neprestano povečevala in pred tremi leti dosegla maksimum okoli 1100 medvedov. Zatem se je zaradi načrtno povečanega odvzema postopno zmanjševala in je letošnjo pomlad znašala okoli 954 medvedov (interval zaupanja 880-1050). Populacijske gostote lokalno presegajo 500 medvedov /1000 km2 in so med največjimi oz. kar največje znane za vrsto na svetu, ter na primer 30-50-krat višje kot v Skandinaviji. V javnosti precejšnjo zmedo, pa tudi prostor za manipulacijo, prožijo sezonske spremembe številčnosti, ki so pri medvedu in številnih drugih vrstah precejšnje. Znotraj leta je številčnost medveda najmanjša pozno jeseni, tik pred zimskim spanjem. Pozimi se skoti nova generacija mladičev in se številčnost poveča v razmerju iz 76 na 100 medvedov, potem pa se ta od pomladi do konca jeseni zaradi naravne in antropogene smrtnosti zopet manjša. Za upravljanje pa tudi spremljanje dosledno upoštevamo »pomladansko« (in ne jesensko) številčnost, saj je to z več vidikov edino smiselno. Ta kot rečeno torej letos znaša okoli 950 medvedov.
Zakaj je odstrel medveda v Sloveniji potreben?
Odstrel se primarno izvaja zaradi zmanjševanja in preprečevanja eskalacije konfliktov ljudi z medvedom. Medved bi biološko gledano lahko živel v praktično celotni Evropi, vključno z mesti. Edini faktor, ki vpliva na njegovo preživetje in realno razširjenost, je poleg hrane, ki pa jo lahko v celotni Evropi najde dovolj, toleranca s strani človeka. Ta je omejena in v splošnem upada, ko se začno konflikti ljudi z medvedom povečevati. Gre za zelo krhko ravnotežje, ki ga znamo v Sloveniji dobro vzdrževati, kar se kaže v viabilni populaciji ob razmeroma malo konfliktih – oz. je to veljalo do letos. Naša populacija je po vseh bioloških kriterijih polno vitalna. Tako veliko in tako ohranjeno populacijo v geografsko majhni državi, v kateri živimo tudi ljudje, lahko smatramo kot nedvomen uspeh. Vendar pa so vsi večji gozdni masivi (neposeljeni ali zelo redko poseljeni s strani človeka) v dinarskem delu države že v celoti poseljeni s strani medveda. Ob naraščanju številčnosti se medved zaradi značilnih znotrajvrstnih mehanizmov lahko širi le še v območja v bližini naselij, kar neizbežno vodi v nagel porast konfliktov. Z odstrelom se to omejuje in se lokalne gostote medveda ohranja na vzdržni ravni. Odstrel je torej nujen ukrep tudi z vidika trajnega ohranjanja medveda.
Zakaj lahko blokade upravljanja z medvedom privedejo do težav (primer Slovaške)?
Ne le da lahko, ampak zagotovo privedejo do težav! Situacije brez odstrela v viabilnih populacijah ne morejo dolgo trajati, saj se številčnost medveda nujno povečuje (v Sloveniji npr. 16-% letno) in se vrsta prostorsko širi, kar sproži drastičen porast konfliktov, tudi najhujših, kot so napadi medveda na človeka s smrtnim izidom. Blokade prej ali slej bodisi privedejo do povečanega krivolova (kriptičnega ubijanja medvedov) ali pa do še bistveno večjega odstrela, ko se politika zamenja. To se je letos zgodilo na Slovaškem, kjer so zaradi hitrega porasta napadov medveda na človeka razglasili »izredno stanje« in se lotili močne redukcije populacije medveda z odstrelom, pri čemer sodeluje celo vojska. Delno se to dogaja tudi v Romuniji, kjer pa se precej verjetno izvaja tudi znaten krivolov. V vseh drugih viabilnih populacijah medveda v Evropi se odstrel medveda izvaja redno.
Lahko nedavne konfliktne situacije že povežemo s preveliko številčnostjo populacije?
Vsekakor! Konflikti, kot so stalna prisotnost medvedov v vaseh, strah velikega števila prebivalcev, bližnja srečanja z medvedi v naseljih ter porast »lažnih« in tudi dejanskih napadov, se pojavljajo v številnih občinah oziroma območjih, ki so razmeroma gosto poseljena – tako z ljudmi kot tudi z medvedi. Marsikje že dlje časa vlada skoraj obsedno stanje. Prav v teh območjih bi bil odvzem medvedov največji, a do njega zaradi blokade oz. zavlačevanja pri izdaji odločbe pomladi ni prišlo.
Stroka in tudi pristojno ministrstvo sta do letošnjega leta podpirala sistem, ki predvideva zmanjšanje števila medvedov na približno 800 osebkov. Ta ciljna številka temelji na obsežnih podatkih in dolgoletnem znanju. Raziskave namreč kažejo, da konflikti začnejo močno naraščati, ko številčnost preseže to mejo, medtem ko je pri tej populacijski velikosti medved še vedno varno nad pragom, ki bi ogrozil njegovo ugodno ohranitveno stanje. Letos je stroka predlagala odstrel 206 medvedov, kar bi omogočilo znižanje populacije do ciljne številke do leta 2027. Čeprav so bile strokovne podlage za letošnji odvzem pripravljene že pred pomladjo, resorni minister dovoljenja za odstrel ni izdal oz. ga je izdal tako kasno, da je bilo zamujeno celotno pomladansko obdobje. Zatem je bilo dovoljenje sicer izdano, a raztegnjeno na dve leti – kar pa ima zopet povsem drugačne učinke od načrtovanih in bo rezultiralo v nadaljnjem povečevanju številčnosti medveda, njegovem prostorskem širjenju v območja blizu človeka in porast konfliktov.
Čeprav so konflikti vedno vsaj deloma tudi stvar naključja, je bila njihova porast v pomladanskem in poletnem času letos povsem predvidljiv. Za to torej neposredno nosi odgovornost resorni minister. Treba pa je spomniti, da je bil prejšnji okoljski minister (g. Brežan), ki ni sledil navodilom predsednika vlade glede odstrela medveda, kmalu zatem razrešen. Enako se je zgodilo s kmetijsko ministrico, ki ni sledila navodilom glede odstranitve tujerodne invazivne vrste – nutrije. V tem kontekstu se postavlja vprašanje neodvisnosti odločanja ministra pred predsednikom vlade. Kakor koli že, je sprejemanje takšnih odločitev, ki so v nasprotju s strokovnimi podlagami in so preverjeno škodljive za varstvo medveda in za dobrobit človeka, enostavno nedopustno.
Pa še – zakaj sterilizacija ni ustrezna metoda za zmanjševanje števila medvedov? Kaj pa ulov in nato preselitev?
Deli javnosti, zlasti predstavniki nekaterih društev za zaščito in dobrobit živali kot alternative odstrelu predlagajo rešitve, ki pa to v resnici niso. Predlagajo npr. preselitve, sterilizacijo in prepoved (odvračalnega) krmljenja medveda. S prepovedjo krmljenja bi le še povečali potrebo po odstrelu medveda in znižali njegovo ciljno številčnost. Ukrep namreč znižuje konflikte. V sodobnih raziskavah tudi ni nobenih dokazov niti indicev, da bi (odvračalno) krmljenje pri nas večalo rodnost in manjšalo smrtnost medveda, kot se špekulira. Preseljevanje medvedov v tuje države kot ukrep zmanjševanja številčnosti je iluzorno, saj se je pri vseh naših dosedanjih preselitvah v nekaj desetletjih skupaj preselilo kak ducat medvedov, pri odvzemu pa se trenutno vrtimo pri številki okoli 200 letno. Različne oblike sterilizacije se uporablja za vrste škodljivcev, kot so npr. miši, podgane, mestni golobi, žuželke ter, lokalno, pri večjih vrstah v urbanem okolju. Sterilizacija medveda na populacijskem nivoju, kot jo predlagajo, je s tehničnih in logističnih vidikov (v varni obliki) povsem neizvedljiva, z mnogih vidikov tudi povsem nesprejemljiva in bi bila svetovni unikum. Ne rešuje tudi osnovnega problema, saj bi sterilizirani medvedi še vedno lahko prožili konflikte. Gre torej za zavajanja z nerealnimi alternativami, ki so do razumnih ljudi podcenjujoča.
______________________________
Objava: Večer 21. 7. 2025; povezava do prispevka.
