V Sloveniji so letos potrdili bolezen modrikastega jezika (BTV), ki se prenaša s piki krvosesnih mušic iz rodu Culicoides in prizadene tako domače kot divje prežvekovalce. Med dovzetne vrste sodijo mufloni, jelenjad, srnjad in druge vrste divjadi. V tem tednu so lovci ugotovili tudi prve pogine pri divjadi (gams in muflon) na območjih, kjer je bolezen že prisotna. Danes so dobili potrditev bolezni modrikastega jezika pri dveh muflonih.
Bolezen se ne prenaša neposredno med živalmi in ne predstavlja tveganja za zdravje ljudi, obvešča Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR). Divji prežvekovalci lahko igrajo pomembno vlogo pri ohranjanju virusa v okolju, zlasti v območjih z visoko gostoto populacij in ugodnimi pogoji za vektorje.
Klinični znaki pri divjadi
Čeprav poteka večina okužb pri divjadi brez kliničnih znakov, se lahko pri dovzetnih vrstah, kot so mufloni, jeleni in gamsi, pojavijo klinični znaki, kot so: povišana telesna temperatura, otekanje glave, vek in jezika, slinjenje in razjede v ustni votlini, težave pri gibanju, šepanje in pogini. V nekaterih primerih so opazne tudi krvavitve na sluznicah, vnetje v ustni votlini in oteženo dihanje. V hujših primerih lahko pride do pogina zaradi odpovedi dihal ali srca.
Navodila za lovce v primeru najdbe poginule divjadi (prežvekovalci)
Po potrditvi BTV 8 julija letos, se je bolezen močno razširila med domačimi prežvekovalci po Sloveniji. Povečan pogin opažamo predvsem pri ovcah. V tem tednu so lovci ugotovili tudi prve pogine pri divjadi (gams in muflon) na območjih, kjer je bolezen že prisotna. Danes so dobili potrditev bolezni modrikastega jezika pri dveh muflonih.
Uredba 1069/2009 ES, ki ureja ravnanje z živalskimi stranskimi proizvodi (ŽSP), se ne uporablja za cela telesa ali dele prostoživečih živali, razen divjadi, za katere obstaja sum, da so okužene z nalezljivo boleznijo, ki se prenaša na ljudi ali živali. BTV ne sodi med bolezni, ki se prenašajo na ljudi ali živali, zato lahko lovci trupla poginule divjadi pustijo na kraju najdbe.
Kljub temu pa glede na trenutno situacijo v zvezi z boleznijo lovcem svetujemo, da v primeru, ko v lovišču najdejo poginule prežvekovalce (srnjad, jelenjad, muflon, gams), preverijo, ali so prisotni znaki BTV. Če na smrčku, nosu, ustni in nosni sluznici ter jeziku opazijo spremembe, naj ta trupla na mestu najdbe ali bližnjem primernem mestu zakopljejo oziroma zasujejo s kamenjem in vejevjem tako, da je čimbolj onemogočen dostop mesojedim živalim.
Izgube lovci vpišejo v aplikacijo Lisjak pod pogin in pod opombo navedejo »sum na BTV«
Ko lovci na območju svoje lovske družine prvič najdejo poginule živali z znaki, značilnimi za bolezen, o tem obvestijo pristojni območni urad UVHVVR. Izven rednega delovnega časa OU UVHVVR (uradni veterinar v pripravljenosti) kontaktirajo preko številke 112.
Navodila za lovce ob sumu na BTV pri uplenjeni divjadi
Lovci, ki uplenijo divjad, so dolžni o morebitnem nenormalnem obnašanju in nenormalnem zdravstvenem stanju (shujšanost) ter spremembah, značilnih za BTV, obvestiti usposobljeno osebo lovske družine. Če usposobljena oseba za prvi pregled divjadi od uplenitelja dobi informacijo, da se je žival sumljivo obnašala ali pri pregledu v lovski zbiralnici opazi spremembe, značilne za BTV, o tem obvesti pristojnega uradnega veterinarja območnega urada UVHVVR. Uradni veterinar opravi pregled trupa v zbiralnici in odloči glede ustreznosti mesa. V primeru, ko se trup oceni kot neustrezen za prehrano ljudi, se le ta odstrani kot ŽSP
kategorije 3 (točka (b)(i) 10. člena uredbe 1069/2009 ES).
Aktualne informacije in več o bolezni najdete na Bolezen modrikastega jezika | GOV.SI
Vir: UVHVVR
