Moja otroška radovednost me je že kot petletnega otroka popeljala v skrivnostni gozd, kjer sem našel tisti mir, po katerem hrepenim še danes. Nič dolgo, ko sem srečal tudi njo. Njeno premikanje, oglašanje in predvsem njena modra peresca so me takoj fascinirala. Takrat, kadar sem stikal po gozdu za vsemogočim, sem strmel tudi po gozdnih tleh, da bi uzrl kakšno perje. Peresa ujed so mi bila precej všečna, a posebno mesto so našla tista črno grahasta in modra peresca šoje.
Ko danes takole pomislim, bi lahko z gotovostjo zatrdil, da sem takrat v gozdu pogosteje naletel na prizor po skobčevem obroku šoje in razmetanih peresih na kakšnem drevesnem panju kot v današnjih časih. Vedno sem nato z vso nemo pobiral tista manjša modra peresca in jih skrbno hranil. Tudi danes, kot odrasel človek, lovec se ob ležečih perescih moj korak ustavi, telo se skloni in prsti posežejo po »modro eksotičnimi« perescu.
Danes kot lovec z več kot dvajsetletnim stažem imam za seboj že precej uplenjenih šoj. Od vseh sem modra peresca skrbno hranil. Nekaj sem jih razdelil kakšnim otrokom, nekaj zataknil za vrvice svojega lovskega klobuka in precej jih še imam. Nobene šoje nisem nikdar uplenil kar tako, iz dolgčasa, in vedno lovsko pravično. Najraje jih lovim na klic, s pomočjo mojih dlani, ustnic ter kulinaričnim namenom – za obaro z lisičkami in jurčki.
Bilo je pozno poletje, ko sem šel v popoldanskem času na lovu po poti, kjer je na super lokaciji za fotolov rasel manjši hrast. Ob dobrem obrodu so le tega šoje zelo rade obiskovale in takrat, v precej kratkem času, je bil za zeleno dušo pravi balzam posedeti v njegovi bližini s fotoaparatom.
Ko sem prispel na lokacijo sem se ustavil ter si pričel ogledovati njegovo skromno krošnjo in koliko je bogat z želodom. Med ogledom sem ugotovil, da je bolj skromen z obrodom kot leto poprej in da bo s fotolovom na edinstvene trenutke šoj bolj slabo. Popravil sem si puško na levi rami in že umikal pogled iz zraka, ko je mimo priletela bela ptica ter izginila nekoliko višje v krošnji smreke. Kar zacuknilo me je, ali sem prav videl. Nemudoma sem se napotil nekaj korakov nazaj po poti in pričel, verjetno z izbuljenimi očmi, gledati tja gor v tisto smreko.
Nič dolgo, ko je povsem bela ptica ponovno preletela gozd in se usedla kakšnih 50 metrov višje na mogočno bukev. Okularja daljnogleda sta se mi kar zarila v oči in s kazalcem na desni roki sem hipoma vrtel kolešček za ostrino. Krasen pogled na vso tisto pernato snežno belino na mogočni veji bukve. V mislih nisem bil povsem prepričan, ali vidim prav, ko se je ptica premaknila z nekaj skoki po vejah navzgor, se hreščeče oglasila in ponovno vzletela ter dokončno izginila iz mojega vidnega polja.
Kar obstal sem in sam sebi zatrdil: »Pa to je pa ja bila povsem bela šoja!« Ponovno sem dobil možnost uzreti nekaj tako edinstvenega, kot takrat pred mnogimi leti pod kmetijo Kogler?! O belični šoji iz Kaple sem pisal že leta 2010 v majski izdaji glasila Lovec, in sicer na strani 275.
Sledil je čas, ko sem bil v tistem predelu lovišča pogosteje s fotoaparatom in šibrenico ter z željo po njeni fotografiji in uplenitvi. Sklenil sem, da jo bom najprej fotografiral in potem uplenil. Ob vsem razmišljanju o tem neprecenljivem srečanju ter o samem pomenu srečanja lovca in bele divjadi v lovišču pa sem kasneje v treh ključnih trenutkih, ko bi jo lahko uplenil, omahnil oziroma nisem imel dovolj poguma pritisniti na sprožilec. No, njeno fascinantno belino, njen obstoj pa sem le uspel ujeti z mojo skromno fotografsko opremo. Enkrat samkrat pa sem nekaj fotografij uspel pridobiti tudi s pomočjo lovske kamere in to ravno na 3. novembra, na god sv. Huberta.
Ob vsej maskirni obarvanosti običajne šoje je ta belična šoja delovala v svoji snežno beli barvi resnično fascinantno, še posebej v letu. Skozi stoletja že krožijo v lovskih krogih mnoga pričanja, govorice o beli divjadi, posebej o belih jelenih, ki naj bi bili popotniki iz onostranstva. Med lovci naj bi pomenili brezmadežnost, božansko stvarstvo in nekaj nadnaravnega. Nobena redkost niso govorice, ko naj bi lovce uplenitelje belih jelenov, uplenitev pahnila v norost oz. povezala s kakšno drugo nesrečno usodo. Ravno ta simbolika se je obdržala vse do današnjih lovski časov. Samo srečanje z belim jelenom pa naj bi imelo nek globlji duhovni pomen.
Sama uplenitev belega jelena uplenitelju naj ne bi pomenila lovskega zadovoljstva, ampak notranji, duševni nemir, ki naj bi lovca še dolgo po strelu spremljal ter grenil njegovo pozitivno počutje. Takšna uplenitev naj ne bi prinesla želenega dobrega počutja ob redkosti uplenitve, ampak ravno nasprotno. Obstajajo primeri, ko je po uplenitvi belega jelena bilo pri lovcu vse po starem in obstajajo primeri, ko uplenitelju lovska sreča ni bila več dana oziroma ni bil več deležen milostljivosti sv. Huberta in Diane. Ali je to za lovce le vraževerje in ali ima to na določene samo psihološki učinek pa je stvar vsakega posameznika. Belična žival pomeni ljudem različno, saj je njen zelo redek obstoj v naravi, kjer je večina živali maskirno obarvana, resnično edinstven. Sploh ob pomenu, simboliki, ki ga takšnim živalim prepisujemo.
Kot lovcu so se mi kasneje še pojavljala vprašanja, ali bi jo moral upleniti, ker je to res redkost ali preprosto zato, ker se mi je ponudila res izjemna priložnost? Na koncu so prevladali pomisleki glede uplenitve bele divjadi, prevladalo je tudi razmišljanje, da kljub temu, da lahko lovec zakonsko divjad upleni, še to ne pomeni, da pa jo tudi mora … Možnost, danost, da sem jo lahko nekajkrat opazoval, videl, mi resnično pomeni nepozaben dar, neprecenljivost in daje hkrati notranje zadovoljstvo, da sem se nekak strela v tistih ključnih trenutkih, ko bi šibre z gotovostjo belično šojo iz Kaple na Kozjaku pahnile v smrt, vzdržal in da sem na koncu kljub vsemu ohranil tudi nek notranji čut do neprecenljivosti stvarstva matere Narave.
Lovska hvala, da mi jo je bilo dano videti in ovekovečiti njen obstoj!
Marko Richter – Zeleni
