Slovenski lovke in lovci (dalje: lovci) izvajamo številne naravovarstvene dejavnosti, zato se upravičeno prištevamo za varuhe Narave, z vsemi njenimi komponentami, živim in neživim delom ter floro in favno. Javnost nas žal še vedno najpogosteje povezuje le s fizičnim izvajanjem lova in z odstrelom živali, kar je daleč od dejanske podobe lovca v praksi in vsakdanjem življenju.
Marsikdaj moramo lovci odgovoriti na vprašanje, kako je lahko lov aktivno varstvo narave? Odgovor ni preprost, a ker je človek ob svojem nenehnem tehnološkem in miselnem razvoju skozi zgodovino globoko posegel v naravno krajino ter jo oblikoval sebi v prid, je s tem (ne)hote vplival na mehanizme, s katerimi se vzdržuje naravno ravnovesje. Nekatere živalske vrste so tako ostale brez naravnih regulatorjev in bi izumirale ali pa se prekomerno namnožile, če naravno ravnovesje ne bi bilo uravnano s strani človeka – lovca. Če bi dogajanje v naravi prepustili na milost in nemilost ekonomskih trendov in potreb, bi bilo stanje že zdavnaj drugačno, kot je. Vse to so razlogi, zaradi katerih lahko upravičeno trdimo, da je lov varstvo narave.
Lovci ne izvajamo zgolj lova, s pomočjo katerega primarno ohranjamo naravno ravnovesje. Naravo varujemo tudi in predvsem z izvajanjem številnih biomeliorativnih in biotehničnih del, za katera po podatkih naših lovskih organizacij letno porabimo cca. 1 milijon prostovoljnih ur. Taka tipična dela so npr.: košnja travnikov in pašnikov, sadnja in vzdrževanje plodonosnih vrst drevja in grmovja, oblikovanje grmišč za veliko parkljasto divjad in remiz za malo poljsko divjad, izdelovanje in vzdrževanje kalov, bajerjev in drugih večjih vodnih teles, zlasti na Krasu, obdelovanje krmnih in obdelovalnih njiv, izdelovanje ter vzdrževanje lovsko-tehničnih objektov in naprav ter še mnoga druga. S temi deli na eni strani pomembno vplivamo na ohranjanje in izgled slovenske krajine, na drugi strani pa omogočamo primeren življenjski prostor številnim nevretenčarjem, žuželkam, pticam, sesalcem …, od katerih velika večina sploh ni divjad, ki jo skladno z veljavno zakonodajo tudi lovimo.
Lovci pogosto sodelujemo tudi v čistilnih akcijah. Prav lovci smo bili namreč pobudniki in organizatorji prve vseslovenske čistilne akcije leta 1999, ko so druge nevladne organizacije šele v zametkih razmišljale o varovanju in čiščenju Narave. Številne lovske družine pa so take akcije posamič izvajale že mnogo pred omenjenim letom 1999.
Dejavni smo tudi na krmiščih, kjer pripravljamo krmo v zimskem, za divjad prehransko najbolj težavnem obdobju. Skozi celo leto sodelujemo s številnimi lastniki kmetijskih zemljišč in gozdov pri ukrepih za preprečevanje škode od divjadi, ob povzročitvi le-te pa škode ocenjujemo in izplačujemo dogovorjene odškodnine. Številni lovci na lokalnem nivoju sodelujemo z vrtci in s šolami pri učnem programu o varstvu narave in spoznavanju divjih živali v bližnjem okolju.
Svoje predloge za spremembe zakonodaje s področja varstva narave naslavljamo na pristojne inštitucije in državne organe zakonodajne ter izvršilne veje oblasti.
V slovenskem prostoru smo uspeli ohraniti rjavega medveda in volka, ponovno smo naselili že izumrla alpskega kozoroga in evrazijskega risa. Davno preden je to storila na sistemski ravni država, je slovenska lovska organizacija samoiniciativno zavarovala nekatere živalske vrste kot so volk, veliki petelin in gozdni jereb.
Zaradi vsega naštetega smo upravičeno ponosni na svoj prispevek družbi in naravi. Loviti pa je naravno, v Sloveniji tudi legalno in legitimno, zato se tega ne sramujemo, pač pa smatramo, da je to del naše naravne in kulturne dediščine.
