lzs

LOVEC NA OBISKU
petek, 30. marec 2012, SAMO VONČINA

LOVEC NA OBISKU V VRTCIH OŠ BREZNO PODVELKA

Čeprav nam je bila letošnja zima mila in ni podarila veliko snega, smo v ptičje hišice kljub temu natrosili semena, katera so kljub temu ptice pevke pridno luščile. Ob opazovanju le teh je pogovor nanesel tudi na preostale divje živali, ki živijo v naših krajih.

Otroke je zanimalo predvsem, kje prebivajo, kako se sporazumevajo, kaj jedo, kako preživijo zimo in zakaj jih je tako težko videti. Ker jim vprašanj nikoli ne zmanjka in ker so se z zanimanjem poglobili v to temo, smo v naš krog povabili lovca, ki nam je povedal več o naravi in njenih skrivnostnih prebivalcih. Z veseljem se je odzval našemu povabilu.

Nestrpno smo pričakovali, kdaj se bo pojavil pri vratih povabljeni lovec Marko Richter, mnogim poznan pod imenom Zeleni. Prišel je oblečen v zelena oblačila, s klobukom na glavi, okoli vratu so mu visele piščalke za oponašanje različnih glasov divjih živali in daljnogled.

V nahrbtniku je imel strojeno kožo divjega prašiča, lisice, jazbeca, poljskega zajca, kune belice in kune zlatice. Prinesel je tudi preparat sive vrane, sove, veverice, dveh polhov in velikega detla ter rogova srnjaka in jelena. Otrokom imena teh živali niso bila tuja, nekatere od teh živali so jih videli v knjigah, na televiziji, ampak niso jih imeli možnost videti od blizu ali celo potipati njihovo perje, dlako. Z zanimanjem so prisluhnili besedam lovca, ki jim je na zanimiv otroški način pričel razlagati o skrivnostnih gozdnih živalih in pri tem omenil tudi primeren, spoštljiv odnos ljudi, kadar smo v naravi. Da bi jim bilo še zanimivejše, je pričel s piščalkami ali samo z ustnicami ter dlanmi posnemati glasove različnih živali.

Z dlanmi in ustnicami je oponašal klic srne ter njenega mladiča. Po prostorih se je zaslišal tudi otožen glas zajčjega veka, miške, race mlakarice, lisice, sive vrane, sove in polha. Ob hreščečem glasu šoje, ki jo je lovec spretno posnemal z dlanmi in ustnicami, so si mnogi zatisnili ušesa ter se čudili, da lahko ima značilno modra, črno črtasta peresa tako lepa, glas pa tako moteč. Nekaterim od nas je podaril modro pero, ki jih je imel zataknjena za klobukom.

Otroci so z občutkom potipali strojene kože in ugotavljali, katera ima mehkejšo dlako. Vsi so bili enotni, da ima najmehkejšo dlako zvitorepka lisica. Izvedeli smo tudi, zakaj ima jazbec tako velike kremplje na sprednjih nogah saj koplje z njimi luknje, jazbine v katerih prespi dan in prezimi zimo. Tudi o lisici je nanesel pogovor in sicer, da ne je samo mesa, ampak ima rada tudi različno sadje.

Ob dvigu jelenovega desnega roga smo ugotovili, kako mora biti jelen močan, da lahko nosi na glavi takšno rogovje in kako je narava zanimiva, saj mu vsako leto to rogovje odpade in mu v razmeroma kratkem času ponovno zraste drugo. Ponavadi mu zraste še močnejše, razen starim jelenom katerim prične moč rogovja pojenjati. Izvedeli smo tudi, da lahko ločimo samca velikega detla od samice po rdečem perju na zatilju.

Na koncu našega druženja pa smo pogledali še skozi okno s pomočjo daljnogleda s katerim si lovci pomagajo pri opazovanju divjih živali in ugotovili, da so drevesa pri pravilnem gledanju veliko bližje kot pri nepravilnem. V vrtcih Ožbalt, Brezno, Podvelka in Lehen smo preživeli čudovito urico z lovcem, ki nam je na nazoren način približal naravo, gozdne živali in tudi vlogo lovca.

Zahvaljujemo se mu in upamo, da se bomo prihodnje leto ponovno srečali ter naše prostore s pogovorom obarvali v zeleno.

Prispevek pripravila:
pomočnica vzgojiteljice v vrtcu Ožbalt Petra Garmut

Prispevek je bil pripravljen za objavo v glasilu Lovec, vendar ga zaradi omejenega obsega glasila in zanimive vsebine, aktivnosti lovcev objavljamo na spletni strani Lovske zveze Slovenije

vrteb Brezno

Vrtec Lehen.JPG

vrtec Lehen

Vrtec Ožbalt.JPG

vrtec Ožbalt

Vrtec Podvelka.JPG

vrtec Podvelka